Čajanka

nedelja, 06. september 2015

Fitnes joga?

Morda se preveč ukvarjamo s tem, kako se je joga transformirala skozi zgodovino. Dejstvo je, da je doživela svojo evolucijo...
Če si kot osnovo tega, kar joga je, vzamem Patanjalijeve Joga Sutre in tako prakso joge razumem kot izolacijo Purushe od Prakriti, ni bistveno, ali za to uporabim orodje telesa (hatha joga), predanosti (Bhakti), Delovanja (Karma)...
Gre le različne načine poti joge, ki vodi k stanju Joge.
Fitnes industrija je današnjo jogo seveda posvojila, vzela v sv...oje okrilje in tako mainstreamovsko pogosto, ko je govor o jogi, govorimo o asanavadbi z elementi pranajame, meditacije in podobno. Na nek način se zdi, da je enega izmed orodij prakse joge iztrgala iz njegovega osnovnega namena, služiti kot orodje Jogi.
Sprašujem se:" Ali je to res slabo?"
Dejstvo je, da skozi okvir asanavadbe dosežem večje število ljudi, ki jim lahko govorim o Jogi. No, v bistvu jim lahko govorim le o svojem dojemanju Joge...smile emoticon
In tako bo nekdo, ki je seveda pripravljen odkrivati, preko asanavadbe morda prišel do tega, da si postavi nekaj vprašanj.
Kje se konča tisto, kar misliš, da si?
Kdo sem?
Kaj so moje identifikacije, ki jih nosim skozi vsakdanjik?
In še in še.
In takrat bo morda celo srečal disciplino joge.

Zato je fino držati distanco in novodobnih "jog" ni smiselno obtoževati. Morda so to le slepe smeri, morda se bo pomen tega, kaj naj bi Joga bila, še bolj spremenil...konec koncev že obstajajo tekmovanja v asanah...
A če smo na poti Joge, je verjetno res pomembna sposobnost odvreči.
In takrat...takrat naša Esenca življenja zapleše ples radosti in veselja.

 

 

 

 

 

 

 

sreda, 10. junij 2015

Na zabavo s Prano.

Se vam mudi?
Pogosto zamujate, legate v posteljo z občutkom, kaj še bi lahko storili, pa tokrat niste, si obljubljate, da bo zdaj zdaj končno res prišel čas, ki bo le vaš? Ko si boste lahko privoščili dnevno dozo eno do dve urnega inputa, ki vas bo napolnil, naredil lepše?
Pogosto iščete hitre recepte za bolj napeto kožo, razstrupljanje jeter, ledvic in drugih organov, ki so morda ravnokar aktualni?
Ste s svojim življenjem zadovoljni?Kajti le VI ste odgovorni za svojo srečo.
Verjetno vas take in podobne besedne zveze napadajo iz dneva v dan, skačejo na vas iz reklamnih panojev, mimo vozečih avtobusov in so del vašega mobilnika v trenutku, ko pokukate na katerokoli socialno omrežje. In verjetno so le odsev časa v katerem živimo in kvalitet, katerim se priklanjamo. Vrednotenje časa, ki ne sme biti zapravljen, klanjanje neprestanim aktivnostim in aktivnemu preživljanju časa so iz nas naredili sužnje, ki panično iščemo nov impulz, ki nas bo za trenutek uvrstil na lestvico tistih, ki zmorejo. Ki so popolni. Lepi. Uspešni. Aktivni.
Kajti le VI ste odgovorni za svojo srečo.

Pa je res tako?

Smiselno se mi zdi, da se ne ukvarjamo z zdravljenjem posledic, ampak se začnemo bolj intenzivno ukvarjati z vzrokom našega nezadovoljstva. In zanimivo je, ne glede na to, ali ste ta trenutek nezadovoljni s svojo pojavno obliko, ali niste najbolj ponosni na svojo osebnost, ne glede na to, ali imate slabo samopodobo, ste nesamozavestni, presuhi, predebeli,…ne glede na posledico, s katero ste ali smo ta trenutek nezadovoljni, vzrok je pogosto eden in isti. In če sodite v skupino ljudi, ki je na kar nekaj vprašanj iz uvoda našega besedila odgovorila z da, potem obstaja velika verjetnost, da je vaša poraba energije preprosto prevelika.

Kako torej do več energije?

Zaporedje vaj, ki si ga lahko ogledate na slikah, ne nosi v sebi nikakršnega čudežnega recepta. Ne bo vas napolnilo z energijo v enajstih minutah niti vam ne bo zagotovilo mirne noči. Zaporedje asan, ki sem vam ga pripravil, ima tokrat izredno specifičen namen. Delovalo bo izključno pod pogojem, če si boste zanj vzeli čas. Pomislite, da je zaporedje, ki se nahaja pred vami vaš labodji spev, vaša Oda radosti, pomislite, da je dano zaporedje način, s katerim boste prostoru okrog sebe sporočili, kako se ta trenutek počuti tisto, čemur rečete jaz.
Sedaj se mogoče neverneži kislo nasmihate in vas na trenutke že ima, da bi preskočili nadaljevanje branja, a pomislite še enkrat. S svojo telesno držo komunicirate s prostorom okrog vas, če se tega zavedate ali pač ne! Veščemu očesu iz telesne drže ni težko ugotoviti, ali je oseba tekmovalna, zaprta vase, ali je ta trenutek utrujena. Telo je preprosto povedano zemljevid, ki natančno pokaže vse poti, ki ste jih do sedaj že prehodili. Tisti, ki ob besedi karma pomislite na vzrok in posledico in njuno medsebojno povezavo- telo je vaša karma. Ta trenutek je telo le seštevek vaših navad, tega, kar ste v življenju pojedli, popili, pokadili. V tem trenutku je vaše telo le seštevek vseh vaših strahov, želja, pričakovanj. Vsa nezadovoljstva, ki jih v življenju občutimo, so vedno le posledica neizpolnjene želje ali strahu pred tem, kar tisti trenutek naš um določa kot negativno.
Če telo razumemo kot karmo, lahko za vse, ki ste na nekaj zgornjih vprašanj odgovorili z da, preprosto postavimo naslednjo trditev:

Vse naše navade so ustvarile iz našega telesa požrešen stroj. Namesto iskanja načina, kako pridobiti vedno več energije je bolj smiselno spremeniti stroj, da bo njegova poraba postala manjša.

Skozi oči joge bi lahko rekli, da se z delovanjem, ki nas oddaljuje od prevrednotenih občutkov, vedno bolj približujemo svoji naravi, ko ta ni obarvana. Takrat smo v dejanskem energetskem polju sebe in naša poraba energije oziroma prane je minimalna. Da bi se lahko temu izviru približali, ni potrebno ne vem kakšno znanje. Zadostuje nekaj iskrene radovednosti, nekajkrat prebrano nadaljevanje članka, da boste v sebi res prepričani da veste, o čem govorim in vaš čas. Ta komponenta bo za veliko večino, ki bi se lahko prepoznala v opisu, da vozijo pre- požrešno telo, predstavljala največjo skušnjavo. Ker je samo- opazovanje ključna kvaliteta, katero želimo razviti, vam namensko ne bom dal preveč tehničnih navodil izvedbe posameznih položajev.

Kako se lotiti prikazanih vaj?

- Bistveno navodilo naj bo, da ne poskušate postati kopija slik, ki jih gledate, ampak pri vsakem položaju poskušajte poiskati kvalitete, ki vam jih bom navedel v opisu.

- Skozi celotno zaporedje potujte v ritmu svojega diha. Vdih in izdih naj bosta približno izenačena. Ne hitite.

- v položajih vztrajate z občutkom. Če rečem, da naj bo to ena minuta ali trideset sekund obstaja prevelika verjetnost, da bi bila to še ena oprijemljiva enota, na katero bi se vaš um želel prilepiti

- pozorni bodite do te točke, da je čas v položajih, ki so asimetrični, približno enak na obe strani.

- zaporedje poskušajte razumeti kot okvir, v katerem boste ugotovili, kakšen je vaš odnos do početja!
- Če gre, si poskušajte preprosto zaporedje zapomniti čimprej, da bo vaš stik z njim dejansko postal vaš kvaliteten čas zase. Če boste izvajali zaporedje in ob tem premišljevali, kaj ste počeli včeraj…no v tem primeru se lahko tudi usedete na kavč in gledate v zrak.

- Vsak dan si privoščite vsaj enega izmed položajev v zaporedju in ga doživite. Pa če za to potrebujete minutko ali dvajset minut

Izvedba položajev:

 

1. Položaj gore naj nosi težo telesa stabilno v obeh stopalih, vrh glave pa naj se lahkotno dviguje proti nebu. Opazujte, kako vztrajanje v položaju poglablja vaše dojemanje le tega. Sprostite vse, kar lahko, a ne izgubite svoje vsebine. Mehke mišice naj tvorijo prostor dihu.
2. Položaj bojevnika naj v vas vzpodbudi iskanje kvalitet moči, stabilnosti, odprtosti in poguma. Opazujte svoje občutke. V primeru bolezni srca in ožilja ne vztrajajte z rokami nad glavo predolgo časa, spustite jih pred prsni koš.
   Ponovite še na drugo stran.
3. Sedeči zasuk je na nek način pot vase, je refleksija svojega bivanja na spinalnem nivoju, brez odvečnih miselnih vsebin. Dokler obstaja ta, ki meditira, meditacije ni…
   Ponovite na drugo stran.
4. Položaj deluje izredno regenerirajoče, pomaga vračati kri iz okončin proti srcu. Zadržite svojo težo v ledvenem delu in pozornost vodite od svoje periferije proti sredici
5. Truplo je eden od bolj zahtevnih asan v praksi joge. Od praktikanta zahteva popolno predajo. Sprostite dih, pustite misli, naj gredo…
6. Sede vdihujte skozi levo nosnico, izdihujte skozi desno. Ko končate, opazujte svoj občutek

 

 

Dejstvo je, da so naše misli tiste, ki trošijo ogromno naše energije. Če si boste vzeli čas za kakršnokoli opazovanje svojega telesa kot najbolj grobe strukture tega kar ste, boste hitro ugotovili, da se misli več ne ustavljajo na banalnostih rumenega tiska, srečali boste svoj dih, ki je osnovni komunikator med telesom in umom in nenazadnje, po nekaj dnevih take prakse boste ugotovili, da se počutite kot prerojene. A naj to ne bo razlog, da s procesom samo- opazovanja prekinete. Takrat se vaša pot šele dobro pričenja.

 

Vse kar lahko posameznik stori za svojo srečo,  je realno vrednotenje sveta okrog sebe. Pika. Vsi pač nismo tu zato, da bi bili top managerji, kreativci, telovadci, karkoli že.
Sreča ni v nazivu, ki ga dosežeš, ni v položaju in nenazadnje, sreča niti približno ni v denarju, ki ga zaslužiš. Zadovoljstvo, ki ga lahko najdeš, je le v odnosu do sebe in posledično do sveta.
In ta Odnos je tisti, ki lahko porabi ogromno ali pa malo naše energije. Ljudje smo energetsko polje. Večja poraba pa preprosto pomeni krajši rok trajanja.
Štekaš?

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

 

sobota, 09. maj 2015 

Iz česa je lepota tvoja stkana?

 

 

Iz česa je lepota tvoja stkana,
da tvoj obraz milijon podob ima?

Vsem drugim je le ena sama dana,

a tebi se prav vsaka prav poda...

William Shakespeare

Lepote ni moč definirati. Ni veliko oseb, katerim se vsaka podoba, tako kot je v svojih sonetih pisal Shakespheare, v resnici poda. In za tem ni najmanjše potrebe. Ljudje lahko svojo popolnost, svojo lepoto izžarevamo pravzaprav takrat, ko se večini svojih podob, ki smo jih skozi življenje osvojili in si jih natikamo ob različnih priložnostih, preprosto odpovemo. Takrat, ko si pustimo, da z nas odpade maska očeta, uslužbenca, prijatelja, ljubimca. Takrat, ko se ne poskušamo svetu predstaviti v idealni podobi, ampak si pustimo preprosto biti to, kar v resnici smo.

Iskrenost v tem, kar počnemo, iskrenost v odnosih, ki jih soustvarjamo z drugimi, iskrenost, ki jo razvijamo v odnosu do naše okolice je temelj, na katerem sleherni posameznik, vede ali ne- vede, gradi skulpturo svoje lepote. Če so temelji slabi, tudi vrhunska arhitektura ne bo zmogla okolici večno podajati iluzijo veličine. Brez osnovnih temeljev bo naša lepota vedno le pogojena z dualnostjo našega dojemanja, vedno se bo našel nekdo, ki se nam bo zdel lepši in ta bo spodkopaval našo samopodobo.



Človeška lepota je vedno posledica tega, kar ta izžareva v okolico. Ker je naše telo neločljivo povezano z našimi občutki, mišljenjem, prepričanji in še bi lahko našteval, je torej logično da gre za medsebojen preplet vseh komponent. Ko smo jezni, se namrščimo, ko se ustrašimo, potegnemo rameni skupaj. Nesamozavestna oseba intuitivno skriva svoj prsni koš, ko smo polni ponosa, je prsni koš na ogled naši okolici. In enako, kot naša vsebina pogojuje našo zunanjo podobo, velja tudi obratno. Določeni položaji telesa naravnost stopnjujejo nekatere občutke, ki jih zaznavamo ali se z njimi identificiramo. Joga je metoda, s pomočjo katere se odvečne miselne vsebine postopoma utišajo in naša identifikacija s prepričanji, željami, strahovi, čustvenimi odzivi na razne dražljaje, vsem, kar ta trenutek mislim, da sem in vsem, za kar sem prepričan, da nisem, postaja vedno šibkejša. Praksa joge nas torej skozi dolgotrajen proces vodi tudi k temu, da se zavedamo realne vrednosti našega izgleda. Ker pa seveda živimo v okolju, kjer se večkrat dnevno vidimo v ogledalu, kjer nas mediji zasipajo s pravili, definicijami lepote, je naša navezanost na svojo podobo morda celo ena od močnejših. Ne gre za idejo, da bi odvrgli skrb za sebe, za svoje telo, ker konec koncev to vendarle nismo mi. Nasprotno! Ena od osnovnih idej joge se odraža tudi v čistosti, tako telesa, kot misli in besed. Praksa joge telo uporablja kot orodje in smiselno je imeti odlično orodje, če želimo svoje opravilo končati uspešno brez odvečnih zapletov.

Telo je torej orodje, ki lahko močno vpliva na naše misli in občutke. V nadaljevanju si bomo pogledali dve preprosti asani, dva telesna položaja, ki bosta, če ju bomo izvajali po opisanih priporočilih, v naše življenje vnesla več svežine, odprtosti, odločnosti in posledično tudi lepote. Ne glede na to, kakšen je naš obraz, kakšne telesne posebnosti imamo, neizpodbitno dejstvo je, da ko bo naša telesna drža pokončna in odprta, posledično bo naše telo brez nepotrebnih napetosti, naše počutje bo boljše in izgled bo seveda sledil celotnemu trendu počutja.


Osnovna navodila:
Preden se lotite izvajanja položajev, ki so opisani, stopite z nogami v širino bokov in zaprite oči. Opazujte svoj občutek. Ali zaznate kakšne napetosti? Kje so? Ali je vaše težišče enakomerno razporejeno med obe stopali? Ali je morda več teže v levi ali desni nogi, ali je morda več teže v prstih noge ali je več teže v petah?

Napetosti, ki jih zaznavate ob hrbtenici najverjetneje delujejo kot pokazatelj, ki želi vašo pozornost zgostiti v nepotrebno napetem predelu telesa. Bolečine v ledvenem delu so lahko posledica preveč spodvihane medenice s sramno kostjo navzdol. Poskusite blago pokrčiti kolena. Ali je občutek drugačen? Na podoben način se zaprtih oči zadržite na predelu celotnega hrbteničnega stebra in z drobnimi gibi opazujte, kakšne spremembe uspete ustvariti v zaznavanju sebe.

Umirite svoj dih. Naj se vdih in izdih približno izenačita, brez sile vodite svoj dih skozi celo prakso.

Ko boste pripravljeni, stopite z desno nogo daleč nazaj v položaj bojevnika. Poskrbite, da stegno vaše pokrčene leve noge in stopalo kažeta v isto smer. V obeh nogah poiščite občutek, da želite podlago raztrgati na dva dela z močjo svojih nog. Zadnja noga naj ostane stegnjena v kolenu, prsti na stopalu naj bodo v primerjavi s peto zasukani blago naprej.


Sednici obrnite proti podlagi in vrh glave oddaljite od podlage. Bodite pozorni, da popka ne potiskate naprej. Razprite roki in sprostite rameni. Pogled usmerite proti levi roki.
V položaju vztrajajte do minute, potem ga z občutkom zapustite in se vrnete v izhodiščni položaj. Zaprite oči. Kako drugačen je občutek sedaj? Kje čutite svoj dih, katera točka najbolj pritegne vašo pozornost? Opazujte občutke in ne hitite. Ko boste pripravljeni, položaj ponovite še na drugo stran. Ko položaj zaključite, se ponovno vrnete v izhodiščni položaj in se predate opazovanju svojih občutkov. Naj bo osnovno navodilo, da se vam nikamor ne mudi…

Ko položaj zapustite, preverite, kako se počuti vaše telo. Ali čutite svežino, ki jo je v vas prinesel umirjen in stabilen dih, se zavedate drugačnosti prsnega koša, ko stojite pred svetom odprtega srca?
Če boste tudi v svojem umu zavzeli stališče, ki bo ustrezalo vaši telesni drži, boste v nekaj minutah postali popolni. Četudi imate morda kakšen kilogram preveč ali premalo, četudi morda niste videti kot filmska diva, si lahko dopustite biti najlepša različica sebe. Vsak dan.In če mislite, da imate premajhna prsa, preširok pas, če mislite, da bo nova krema prinesla potrebno komponento lepote v vaše življenje, potem najverjetneje prebirate napačne revije in spremljate napačne medije. Lepota namreč ni nekaj, kar si lahko nadenete kot nakit. Lepota preprosto je del vas. Le dopustite ji, da bo postala vidna.


Če sem si za uvod v tale članek privoščil besede velikega pesnika, naj tudi zaključim z njimi. Morda je tudi zvestoba eden izmed pomembnih gradnikov lepote?

V podobi vsaki se srce ti čudi

in v vsaki ti je kdo podoben v čem, 
le da bi kdo bil zvest kot ti, ne vem.

William Shakespeare


　Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 02. junij 2014

Zemlja. Stabilnost v prostoru, 1. DEL

»Bog je mrtev« Nietzsche.

»Nietzsche je mrtev« Bog.
Grafit na ljubljanskih ulicah je več kot le zabaven. Če si pustimo, v nas sproži premišljevanje o temi, ki že leta, kaj leta, tisočletja buri duhove nas malih smrtnikov, ki se nekako prebijamo iz dneva v dan. Ali bog obstaja? Ali obstaja življenje po smrti? Ali smo ljudje kaj več od nekaj kosti, mišičja, sala, žil in notranjih organov, ali je naše doživljanje realnosti le iluzija kemičnih procesov, ki se odvijajo v naših možganih?

»Ti si totalno neprizemljen!« mu je jezno zakričala v obraz in odvihrala ven iz stanovanja. Ostal je sam. Misli so mu skakale iz enega dogodka do drugega, spominjal se je lepih, ko sta bila še sveže zaljubljena in tistih manj lepih, ki so na koncu njune zveze vedno bolj postajali vsakdanjik.

»Ommmm«, je odmevalo po dvorani joga studia. Končala se je praksa joge. Pogovor v garderobi: »Bila sem pri svojem terapevtu in mi je dejal, da imam totalno zabasano drugo čakro, prvo tudi in da sem popolnoma neprizemljena, a si predstavljaš?« je razlagala svoji prijateljici medtem, ko je lezla iz modnih hlač za jogo. Pogovor se je nadaljeval o tem, da je pa danes učitelj joge res dobro izgledal in da ima tako hud glas…

Zemlja. Stabilnost v prostoru

Uvod v tale članek predstavi tri različne zgodbe, ki v vsakem od nas sprožijo različne asociacije. Zakaj je tako in kaj ima to skupnega z elementom zemlje, o katerem tale zapis pravzaprav govori, si bomo pogledali v nadaljevanju.
Verjetno vsi med bralci poznamo osebo, na katero se težko zanesemo. Če smo dogovorjeni z njo ob enajstih, zlahka pride tudi ure kasneje, morda lahko na naš zmenek preprosto pozabi. In ko jo spomnimo, da smo dogovorjeni, je presenečena, kajti toliko stvari se ji dogaja… Zakaj je ta oseba taka kot je, bi verjetno po nekaj pogovorih psihoanalitiki postavili teorijo ali dve. Za potrebe našega članka pa ji bomo rekli oseba A.
Verjetno tudi vsi v krogu svojih prijateljev poznamo osebo, ki je vedno točna, in se lahko na njo popolnoma zanesemo. To bo naša oseba Z.

Da bi bilo govoriti o elementih smiselno in da bi se vse zgodbice iz uvoda našega članka postavile v zaokroženo celoto, stopimo najprej korak nazaj in zavzemimo gledišče, iz katerega bomo lahko dovolj široko zrli v svet. Človek se rodi, njegova osebnost je pogojena s tem, kar je prinesel s seboj (recimo temu geni, DNK, stara karma, vasana…uporabite jezik, ki je vam blizu) in seveda okoliščinami, v katerih se bo razvijal in rasel. Popolnoma enake okoliščine ne bodo ustvarile dveh enakih osebnosti in isti človek bi v drugačnih okoliščinah razvil v popolnoma drugo osebnost.
Kaj je tisto, kar oblikuje posameznika? Zakaj se nekateri med nami lažje srečamo s stvarmi, ki so bolj otipljive, spet drugi se nagibamo k zaznavi vsakdanjika skozi energetski spekter, nekateri morda radi filozofiramo o življenju. A vse skupaj je morda bolj preprosto, kot je videti na prvi pogled.
Če gledamo človeka kot celoto, je ta ustvarjen za preživetje. Različni refleksi v njem poskrbijo, da se kar najbolje odziva na okoliščine, v katerih se je dani trenutek znašel. Stikala, ki povezujejo naše mentalne, čustvene in telesne zaznave kakor tudi reakcije so čakre. Čakre niso nekaj ezoteričnega, orodje šarlatanov, ki želijo iz vas izvleči težko prislužen denar, niti niso nekaj, kar bi nam bilo moč operacijsko odstraniti. Kot sem omenil, čakre so stikala, ki povezujejo naše bolj grobe oblike tega, kar razumemo kot jaz, s tistimi bolj subtilnimi, manj oprijemljivimi komponentami. Da ne bomo ostali pri filozofiranju, si poglejmo kar se da praktičen primer:
Hodimo po gozdu in pred nami se iznenada pojavi kača. V trenutku, ko jo bodo naši možgani s pomočjo organa vida prepoznali kot potencialno nevarnost, se bo naš hormonski koktelj spremenil do te mere, da bomo pripravljeni na beg ali na boj. Lahko bi rekli, da so se naše misli, refleksi in telo praktično v trenutku odločili, da je nesmiselno energijo trošiti za kakršnekoli misli, za preživetje je ključna odločitev za beg ali za boj. Večji del energije telesa, misli, čustev se takrat usmeri proti prvi, korenski čakri, ki pripada elementu zemlje.

Če naše življenje v tem trenutku ni ogroženo, se lahko naš hormonski koktelj spet poljubno spremeni. Nanj vplivamo tako s telesom, kakor seveda tudi s čustvi ali mislijo. In verjetnost, da bomo opazili nam privlačnega osebka je neverjetno večja, kot takrat, ko je naše življenje ogroženo...in energija se preko vseh pomembnih energetskih centrov telesa takrat usmeri proti drugi čakri, ki je močno aktivna, ko smo spolno vzburjeni. Ker pa čakre dejansko povezujejo vse komponente našega jaza, je energija v drugi čakri pogosto bolj aktivna, če iščemo spolnega partnerja, če smo v razmerju, ki nas spolno ne zadovoljuje kakor če smo v zadovoljujočem odnosu ali prostovoljno v spolni abstinenci. Ta čakra pripada elementu vode.
Čakre neposredno delujejo na endokrini sistem človeka, lahko bi celo rekli, da so endokrine žleze stikala, kjer se srečajo fizično telo, energetsko, miselno in zaznavno telo človeka.

Znanost se je postopoma razvijala, periodni sistem elementov se ves čas dopolnjuje že od leta 1789 naprej. Še mnogo pred tem pa smo ljudje prišli do zaključka, da je večina stvari, ki jih zaznavamo okrog sebe, sestavljena iz manjših. Tako bi lahko delitev materije na pet elementov razumeli kot prvi poskus človeka, da bi pojasnil sestavo stvari. S časom se je razumevanje kvalitet posameznega elementa zrcalilo tudi na miselne ali čustvene sfere posameznika in tako lahko pet elementov razumemo kot preprost opis vsega, kar nas obdaja, našega vrednotenja le tega, kakor tudi vsega tega, kar smo.
Kako bi lahko razmišljali o zgradbi človeka z zidaki petih elementov zemlje, vode, ognja, zraka in etra? Če elemente razvrstimo od grobega proti finemu, od trdega proti mehkemu in potegnemo vzporednice s svojim telesom, lahko rečemo, da je naše fizično telo vsekakor element zemlje. Dih, ki telo ohranja pri življenju, je element vode. Prebava hrane in absorbcija energije iz zraka in okolice je element ognja. Element zraka je izražen v občutku širine sebe, ki ga imamo (zaprite oči in nekajkrat globoko izdihnite. Umirite dih. Opazujte, kje se občutek tega, kar razumete kot jaz konča…opazili boste, da se vaša zaznava sebe le redko konča na fizični meji telesa) in element etra je subtilnost komunikacije, ki jo s prostorom, ki nas obdaja, imamo.
Element zemlje v naši celostni podobi predstavlja najbolj trde, grobe komponente. Ne gre torej le za telo, tudi naša sposobnost ob dogovorjenem času biti na dogovorjenem mestu je del elementa zemlje. Seveda naše bivanje ni odvisno le od enega elementa, gre za dinamično razmerje, ki se med seboj neprestano prepleta. Naša točnost je seveda pogojena tudi z prilagajanjem trenutnim situacijam, v katerih smo (element vode), naši volji, ki smo jo pripravljeni vložiti v to, da bomo točni na dogovorjenem kraju (element ognja), naši orientaciji v prostoru, ko bomo potovali proti kraju zmenka (element zraka) in našo sposobnostjo predvidevanja okoliščin (element etra). Vsekakor pa lahko trdimo, da element zemlje predstavlja tiste bolj stabilne komponente našega življenja.

Kako torej vzpodbuditi element zemlje? Kako postati bolj stabilen v prostoru, kako postati bolj stabilen v nevihtah življenja?
Pred vami je zaporedje petih asan, položajev, ki jih pri praksi joge uporabljamo kot eno izmed možnih orodij umiritve odvečnih miselnih vrtincev. Položaji seveda delujejo večplastno, tako na naš motorični sistem, krvno žilni sistem, respiratorni in endokrini sistem, tako na vsebino naših misli kakor seveda tudi na naše emocije. Pripravljeno zaporedje torej ni le nekaj, s čimer bi lahko okrepili le kvaliteto elementa zemlje. Če boste sledili navodilom, lahko dokaj preprosto uskladite sestavine tega, čemur rečete jaz.

ZAPOREDJE POLOŽAJEV:
GORA

DREVO

GORA

DREVO

GORA

BOJEVNIK 3

GORA 

BOJEVNIK 3

GORA

STOL

GORA

Zapremo oči. Stopimo v širino kolčnega sklepa in umirimo svoj dih.  Opazujemo stik s podlago. Poskrbimo, da naša teža ni niti levo, niti desno. Poskrbimo, da je teža enakomerno spredaj in zadaj v stopalih. Poskrbimo, da v vsakem stopalu zaznamo tri točke, ki jih enakomerno obremenimo s težo: sredina pete, blazinica pri palcu noge in blazinica pri mezincu noge.
Vrh glave ohranjamo nad točko težišča. Poskrbimo, da je medenica poravnana s tlemi, odpremo prsni koš.
V položaju gore vztrajamo 1-5 minut. Ves čas ohranjamo enakomerno zavedanje na iztegnjenosti hrbtenice in stiku s podlago.
Počasi pripremo oči in pogled usmerimo v eno točko. Težo prenesemo na levo nogo, desno pokrčimo in jo s stopalom odložimo na notranji del levega stegna. Odpremo roke v položaj drevesa. Poskrbimo, da je teža zadnjice usmerjena v stopalu, ki je v stiku s podlago, prsni koš ostaja odprt, dih naj bo umirjen. V položaju vztrajamo po občutku do 1 minute, ga z izdihom zapustimo in se umirimo v položaju gore . Opazujemo spremembe, ki jih zaznamo med levo in desno. Po približno eni minuti položaj ponovimo na desni nogi. V njem vztrajamo podobno časa, kot prej na levi. Ko položaj zapustimo, zaprtih oči umirjenega diha opazujemo občutek sebe.
Odpremo oči in z levo nogo stopimo naprej. Trup nagnemo v črti, ki jo oriše naša desna noga (tista, ki je ostala zadaj) in iztegnemo roke v isti smeri. V položaju umirjenega diha vztrajamo do ene minute, nakar dlani sklenemo pred prsni koš in težo prenesemo naprej, tako da stojimo na levi nogi.  Pogled je usmerjen pod našo glavo, vztrajamo, dokler je položaj prijeten. Odložimo desno nogo na tla in se osredotočimo na svoje občutke in stik s podlago v položaju gore. Po minuti ali dveh položaja s slik 3 in 4 ponovimo še na drugo stran. Ko zaključimo, umirimo telo, poiščemo svoj stik s podlago v položaju gore. V samo- opazovanju vztrajamo po občutku. Ko zaznamo, da  naša osredotočenost popušča, sklenemo gležnja in koleni skupaj in se spustimo v položaj stola. V položaju vztrajamo do 1 minute in svojo prakso zaključimo v položaju gore.


Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

 

petek, 09. maj 2014

ko tečeš, teci!

CITAT ŠT 1.
»A bo današnja ura ful spiritualna?« me je vprašala punca, ki pri meni obiskuje tečaj za učitelja joge. Vprašanje se mi je zdelo odlično izhodišče in seveda je bila to osnovna tema cele prakse.
Kaj je duhovno?
Kaj je telesno?
Kaj je miselno in kaj je čustveno?
Kje se nahaja ločnica med tistim, kar doživljamo na telesni ravni v obliki občutka in tistim, ko si to izkušnjo prevedemo v jezik besed?
Lahko tečemo, pomivamo posodo, se gremo Hatha jogo ali funkcionalne oblike vadb.
Ni pomembno. Verjetno je izkušnja našega početja lahko definirana le glede na naše gledišče, ki smo ga do svojega početja izbrali…

Pustimo zdaj ob strani jogo in pomivanje posode in se osredotočimo na tek (a po želji besedo tek kadarkoli nadomesti z katerokoli aktivnostjo). Tečemo lahko zaradi užitka, zaradi izboljšanja lastnega rezultata, zaradi zdravja, zaradi priprave na neko drugo aktivnost, kjer bomo potrebovali določeno mero kondicije. Tečemo lahko zaradi drugih ali zaradi sebe. Tečemo lahko, ker so spet tisti meseci v letu, ko se je potrebno pripravit na sezono kopalk ali ker smo se tako pač odločili. Verjetno bi razlogov za tek lahko našteli kar nekaj.

CITAT ŠT 2.
»Tole me gloda že vse od prejšnje smučarske sezone... In nista me prepričali niti dve zlati olimpijski medalji, da bi si v mojih očeh zaslužila besedo z velikim 'š' ... Šampionka?

V medijih je dala izjavo, da ima spoštovanje do športa. Ji verjamete? Povejte mi, kako naj svojim otrokom razložim, da drugo mesto ni dovolj dobro? Povejte mi, kaj si mislijo otroci, katerih pouk se ustavi, ker navijajo zanjo, ona pa bi se tisti dan najraje ustavila sredi proge in šla v hotel? Tole ni 'role model' za moje otroke ... Jaz jih učim, da je šport narejen tako, da enkrat zmaga en, drugič drug. Da se tekmece spoštuje, se jim da roko, ko so boljši in da se naj iz poraza razvije dodatna trma, zagnanost in motivacija ... V mojih očeh je Šampion nekdo, ki s pokončno glavo prizna poraz, te pogleda v oči, se nasmehne in ti/si obljubi, da se bo še naprej boril in v borbi neskončno užival. Ker šport je igra ... Tudi igra emocij in odgovornosti.

Očitno več kot pribito drži, da je sreča resnično pot in ne cilj! In če so vsi cilji doseženi, je mogoče res čas, da najde novo pot, na kateri se bo spet smejala ...«
Tina Pustovrh Puc, specialistka za kondicijski trening, vir FB

IN KJE SE CITATA SREČATA?
Tisto, o čemer bi danes želel razpredati, je vsem dobro znan rek: »Zdrav duh v zdravem telesu.« Osebno verjamem, da je početje smiselno toliko časa, dokler v njem rastem ali uživam. Ne vidim namreč razloga, da bi z določeno aktivnostjo nadaljeval, če mi nadaljevanje početja ne ponuja možnosti izboljšati svojo tehniko ali pa mi, preprosto povedano, ne izvabi nasmeha na obraz in v meni sproži tisti čudovit občutek, ko celo telo kriči: »Šeee!!!«
Dokler ostajam v temu okvirju, ki sem si ga določil sam (spet drug si morda lahko zada popolnoma drugačne razloge za početje in to je potrebno spoštovati), bi preprosto rekli, da v dejanju uživam. Menim, da je to osnovna sestavina tega, kar naj bi šport bil. Dokler tečem radosten, bom vedno neobremenjen, če danes ne bo padel moj osebni rekord ali pa me bo morda prehitel moj večni rival. Zmaga je pač ena od plati medalje, ki jo prinese šport in poraz je druga.

Žalosten sem, ko opazujem rekreativne tekače, kolesarje in druge kvazi športnike, ki v želji po polnjenju ega vase mečejo cel kup stvari, ki bi jih na kakršnekoli srednje resnem tekmovanju takoj izločilo z etiketo dopingiran.
Ne razumem, kje je smisel metati svoje zdravje skozi okno zato, da se bom lahko pohvalil otrokom, da sem bil sedmi na tem in tem maratonu? Nesprejemljivo, a vendar razumljivo je, ko nek profesionalni športnik, ki živi od svojih dosežkov, poseže po substancah, ki bi mu dale presežek. Sponzorje sedmo mesto neprimerno manj zanima od kolajne…in bronasta pač ni tako dobra kot zlata. Razumem, da si tak dopingiran športnik kupuje svojo delovno dobo in logično je, če seveda ne bo padel na doping testu, da bo s ščepec boljšim rezultatom od sponzorjev prejel za kakšno leto več penzije. Ponavljam, da v neki sprijeni logiki preživetja takega profesionalca razumem, a njegovega početja iz več razlogov nikakor ne odobravam.
Sedaj pa se vrnimo k nam, navadnim smrtnikom. K meni, ki nisem nikdar v življenju posegel po nekem rezultatu, ki bi se zapisal na svetovni ravni, k tebi, ki tečeš deset let, a se na maratonu še vedno nisi prebil pod 2 uri in pol (kar je, mimogrede, noro dober rezultat!!!), k tvojemu znancu, ki teče, da bi svoje neizživete sanje po biti dober izrazil vsaj v zmagi na maratonu, kjer ni veliko udeležencev, ki bi mu predstavljali resnejšo konkurenco, k njej, ki je začela tekati, da bi zadnjica malo zlezla skupaj, blablabla, blablabla.
Zakaj bi kdorkoli med nami našel le en kolikor toliko smiseln razlog, da bi s pomočjo dopinga lovil rezultat na nekem maratonu nekih src ali salame zmletih piščancev? Ali smo res postali družba, ki je do te mere degenerirana, da rekreacijo, ki naj bi bila v prvi meri zabava, spreminjamo v še eno področje, ki postaja vir naših frustracij? Ali se ne odloča ogromno ljudi za tek zato, da bi svojo dnevno dozo stresa zmanjšali in ne povečali?

Ali bo torej današnja ura spiritualna?

Mogoče. Če se bos ti tako odločil.

Ali bo danes moj tek poskrbel poleg mojega telesa tudi za tiste bolj subtilne elemente mene, ki jih ne morem prijeti v roko? Ali se bom zaradi teka počutil zadovoljno ali pa bo ta isti tek povečal nivo stresa, ki sem ga tekom dneva verjetno že nekaj skonzumiral?

V tej točki se oba citata čudovito zlijeta v isto točko. Joga je disciplina, ki se predvsem ukvarja s kvalitetami miselnih vsebin z osnovno predpostavko, da točno te miselne vsebine nase dojemanje realnosti popačijo po svoji podobi. Zato je moja realnost vrednosti osvojene zlate medalje na nekem tekmovanju nekega osebka popolnoma druga od realnosti zagretega navijača tega istega osebka.

V raziskovanju miselnih vrtincev, ki torej zastirajo našo resničnost, je pomembno orodje samozadovoljstvo. S to besedo ne mislim zadovoljstvo mojega ega, da nekaj zmorem, ne. To orodje skozi oči praktikanta joge predstavlja zadovoljstvo s tem, kar je. Ce sem torej na maratonu tristo enajsti, a sem od sebe dal vse, kar je v dani situaciji bilo mogoče, je to to. Samozadovoljstvo ne pomeni, da se ne bom trudil biti boljši, hitrejši, močnejši, če sem to prepoznal kot smiselno v svojem udejstvovanju. Ne, nasprotno. Praksa joge vzpodbuja najboljše delovanje, ki je v danem trenutku mogoče brez prilepljenosti na potencialen izid delovanja. Ko bom torej treniral za maraton, bom vložil maksimum sebe. Na maratonu bom vložil maksimum sebe. Rezultat bom sprejel z zadovoljstvom saj razumem, da je ta le posledica mojega maksimalnega udejstvovanja.

In ko v sebi razumem to kvaliteto samozadovoljstva, se lahko najdem tudi v citatu Pucove, ki pravi, da je sreča pot in ne cilj. In vsaka praksa joge, vsak trening teka je lahko spiritualno ali le telesno doživetje.

Kje je torej smisel?

Ko tečes, teci. Ko ješ, jej. Ko se ljubiš, se ljubi. Ko meditiraš, meditiraj.

In tako naprej.

In če bos v svoje početje vključil še samozadovoljstvo, si našel pot, ki je sama po sebi cilj.

 

 

 

 

 

 

torek, 15. januar 2013

Gune, kvalitete našega doživljanja

Vstopila je v prostor, glasno zaprla vrata za seboj. Zanimala se je za jogo, kako je videti ura, ker ona že več let dela jogo in ne bi želela, da je ura preveč taka in taka, pa da si želi pozornosti učitelja, da bo lahko dovolj časa namenil njej, ker ji je res pomembno, da dela prav. In poleg tega, da obiskuje vodene ure joge seveda tudi doma redno vadi. Vsak dan. Včeraj je pet minut sedela v špagi, potem pa še pet minut v položaju lotusa. Nakar so ji zaspale noge. To ni bilo najbolj prijetno, saj je bila potem dogovorjena s prijateljico, da gresta v mesto. Ampak se je na hitro zmasirala pa je potem nekako za silo šlo. Danes zjutraj je naredila že dvanajst pozdravov soncu, ker se ji je potem že mudilo po opravkih, dodala le dve seriji trebušnjakov, se stuširala, spila svoj sadni sok, bila v službi in zdaj je tukaj. V službi veliko sedi, ampak se tudi premika. No, sedaj bi pa vprašala, kako je z enkratnim obiskom ure, koliko je za plačat, pa če so kakšni popusti…

Kako se je zgodba z našo nabrito gospodično končala? O tem malo kasneje…

 

Joga je praksa, kjer se odvečne mentalne vsebine utišajo, kjer pozornost čutil ni na dogajanju zunaj tega kar smo. Po daljšem prakticiranju joge se moč našega samo- opazovanja izostri in jasneje se zavedamo stvari, ki jih prej nismo niti opazili. Sčasoma opazimo, da nismo le dobri, temveč da smo sposobni ravnati tudi iz nizkotnih vzgibov. To spoznanje seveda ni nedolžno in občutki, ki jih naš ranjen ego pri tem doživlja, seveda niso zanemarljivi.

Skozi oči joge nas kot osebe opisuje in določa v trenutnem prostoru in času dinamično razmerje treh kvalitet, ki v najširšem pomenu predstavljajo vso kreativno naravo, čistost, strast in vztrajnost. Dinamično razmerje predstavlja neprestano spreminjajoče se gibanje in prepletanje vseh treh kvalitet, ki jih imenujemo Gune.

Za lažjo predstavo si nataknimo sončna očala z rumenim filtrom. Svet je seveda videti rumen. Če spremenimo filter na očalih v rdečega, bo seveda naša slika postala rdeča. Če filter nadomestimo z modrim, bo slika postala modra. Ker pa zadeve niso le rumene, rdeče ali modre, je smiselno razumeti, da lahko z medsebojnim prepletanjem barv vsak trenutek dobimo nov barvni odtenek, ki bo malenkost drugačen od ostalih. Podobno je z Gunami, kvalitetami, ki so lastne vsem vidikom narave.

Rajas je kvaliteta, ki sem jo pravzaprav predstavil v samem uvodu. Gospodična, ki je pod vplivom rajas kvalitete prihitela na uro joge je v vsem iskala različne pomene in razlike. Njeno gledišče je torej usmerjeno v določanje »drugih« v smislu koristnosti pri izpolnjevanju njenih želja.

Dejanja človeka z izrazito kvaliteto rajas se vršijo na podlagi njegovega hrepenenja po izpolnitvi želja in želji po dosegu želenih ciljev, torej egoistično in z veliko mero strasti. Za svoja dejanja želi biti nagrajen in mnogokrat deluje pogoltno, kruto, nečisto in je pod neprestanim močnim vplivom čustev veselja ali žalosti.

Rajas je stanje dinamike in aktivnosti, ki vključuje polno prisotnost ega.

• Strast
• Osnova vsega gibanja in načrtovanja v življenju (telesnega in umskega)
• Osebna vizija je oportunistična
• Razmišljanje je razumsko in skladno
• Čustva so pozitivna kadar vse poteka dobro
• Osebne ambicije, ego, trud, težnje
• Dejanja izvajamo zato, da izpolnimo lastne želje in ambicije.

Človek, pri katerem dominira tamas, se krčevito drži poznanega, ki ga razume in dojema kot enega in edinega. Pri tem deluje nerazumno in ne na podlagi resničnih dejstev. Bhagavad Gita takšnega človeka označuje kot fanatika, ki se trmasto drži svojega lastnega mnenja, ki ni plod razuma niti zdrave pameti, ampak je zgolj projekcija njegovih lastnih napak, ki jih zrcali na druge ljudi. Njegova dejanja torej izhajajo iz iluzij, ne ozirajo se na morebitne posledice svojih dejanj, zato so ta lahko škodljiva za druge ljudi, prav tako pa tudi za osebo, ki je pod vplivom tamasa. Takšen človek je torej nestanoviten, trmast, goljufiv, zahrbten, len, obupan in obotavljiv.

Tamas je stanje inertnosti in omejenosti.

• Inertnost
• Stabilnost, otrplost, lenoba
• Utrujenost, zdolgočasenost, apatičnost, občutek ujetosti
• Nečistost, bolezen, omejenost, tema
• Vizija je omejena na primitivni nivo preživetja
• Razmišljanje je nelogično, pobožno, fanatično
• Čustva so negativna in temeljijo na potrebi po preživetju
• Dejanja so obrambna, pogosto škodljiva

Človek s poudarjeno kvaliteto sattwe vidi eno in neuničljivo Realnost v vseh živih bitjih. Na ta način bolj razmišlja in deluje v kontekstu »mi«, kakor v kontekstu »jaz« in »oni«. Takšni posamezniki izvajajo dejanja, ki so prosta kakršnih koli navezanosti in niso pod vplivom čustev ter za svoja dejanja ne pričakujejo nikakršne nagrade. Gre torej za nesebično delovanje, ki je lastnost oseb, ki niso navezani na nič in so obdarjeni s trdnostjo in entuziazmom, na njih pa tudi uspeh ali neuspeh nimata nikakršnega vpliva.

Sattwa je stanje resnice, preprostosti ter umirjenosti v dejanjih.

• Čistost
• Ravnovesje, jasna in čista percepcija, preprostost
• Bistvo učenja in prebujenja
• Iskanje in pridobivanje znanja
• iskati priložnosti, kjer smo lahko v pomoč
• Razmišljanje je natančno, intuitivno, modro
• Čustva so pozitivna, osnovana na zaupanju
• Prizadevanja so altruistična in etična
• Dejanja izvajamo za dobro vsega in vseh

Ko torej govorimo o treh kvalitetah je bistveno da se zavedamo, da nihče ni le slika ene izmed opisanih kvalitet. Prej smo rekli da je razmerje dinamično, kar v resničnosti našega vsakdanjika preprosto pomeni, da bomo morda nek trenutek nesebično priskočili na pomoč neznancu (sattwa), se morda nekaj minut za tem že zataknili na parkirišču in se zapletli v besedni obračun z voznikom, ki se ni obnašal najbolj po naših predvidevanjih (rajas), se morda kasneje smehljali z osebo, ki jo ne moremo spoštovati, a ji tega ne povemo v oči zaradi dobrobiti, ki si jih od nje nadejamo…

Gune niso negativne kvalitete, čeprav bi si iz do sedaj povedanega marsikdo lahko narisal tako zgodbo. Tak pogled je ozek in nepopoln. Da bi gune razumeli v njihovi polnosti je torej potrebno zavzeti širšo perspektivo. Vsaka guna v sebi skriva cel kup pozitivnih lastnosti, če jih seveda razumemo in uporabimo na primeren način. Načrtovanje, dinamiko in aktivnost, ki so značilne za rajas, lahko uporabimo za namene, ki svoj cilj ne iščejo le v trenutni izpopolnitvi posamezne želje. Celo lastnosti tamasa lahko preusmerimo v pozitivno smer. Lenobnost in zaspanost lahko razumemo kot čas za zaslužen počitek, apatija lahko pomeni mirnost in trma lahko postane moralna moč. Iz vidika joge je zaželen prevladujoč vpliv sattwe, saj velja za najbolj razvitega v smislu postavljanja okvirja naši praksi. Zato naj bi bila praksa usmerjena v uravnoteženje kvalitet, s katerimi vsak dan barvamo merilni sistem naših vrednot. Tu pa se skriva majhen trik. Ljudje, ki imamo bolj razvito kvaliteto rajas, se radi usmerimo v aktivnosti, kjer je moč naš rezultat dejansko izmeriti. Privlači nas podobno, kar smo, resnično znanje pa pridobimo šele, ko smo se pripravljeni predati in naše delovanje ni več tu le zaradi cilja, ki ga imamo pred očmi. Ljudje, v katerih je prevladujoča kvaliteta tamas imajo večji problem v tem, da se sploh premaknejo z mesta in se usmerijo v neko aktivnost. Med različnimi praksami si bodo poiskali takšno, kjer bo potrebno minimalno gibanja, čeprav bi njihova narava potrebovala ogenj in strast…

Zaprla je oči. Opazovala je, kako z vsakim izdihom napetosti počasi zapuščajo njen vrat, sledila je poti vdiha in izdiha, opazovala je kako se je razmerje svežega, ki vstopa pri vdihu in toplega, postanega, ki izstopa ob izdihu, postopoma postavilo v stabilen odnos, kjer je bil vdih le obratna slika izdiha. Ko so njene misli, ki so na začetku prakse še skakale po njeni glavi kot opica z veje na vejo, postale manj pomembne, ko je bila njena pozornost dejansko osredotočena na tisto, kar je v resnici počela, se je vzpostavil prijeten okvir, ki ga je tisti trenutek lahko opisala kot praznega, a vendarle prijetno toplega. Prijetnost doživljanja se je povečevala s predajo različnih predsodkov, ki jih je nevede nosila cel dan  s seboj. Skozi prakso joge je odpadla njena maska z obraza in brez strahov je lahko bila to, kar je…

Ko sva se na koncu ure ponovno srečala pri vratih, iz nje niso več kot dežne kaplje deževale besede, od katerih je vsaka želela preglasiti drugo, čeprav je vsaka kričala isto: »Jaz!«. Pogledala me je v oči in se nasmehnila. Besede so bile preprosto odveč.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 14. januar 2013

Kratko in jedrmato na temo hujsanje in joga

Pred menoj je velik izziv. Napisati moram članek o jogi in o hujšanju. Izziv ne leži v tem, da ne vem, kaj bi tebi, dragi bralec, prodal kot še eno metodo hujšanja ali oblikovanja telesa. Z jogo se ukvarjam  nekaj časa, poznam kar nekaj različnih telesnih položajev, domači so mi različni načini manipulacije s telesnimi energijami in vse to je vedno mogoče zapakirati v neko obliko gibanja, ki lahko postane nov trend med skupinskimi vadbami, predvsem v tistem obdobju leta, ko se kaksnih 50% populacije odloči, da se je potrebno pripraviti na sezono gole kože in kopalk. Tisto, kar mi predstavlja izziv je v tem, da se mi zdi mešanje discipline joge z metodami hujšanja mešanje jabolk in hrušk. Joga je disciplina umiritve odvečnih vsebin in je stanje, ko um ne beži naokrog in se čutila ne ukvarjajo s predmeti zaznave, je stanje, ko je zaznava usmerjena k esenci praktikanta.

A vendarle...telesni izgled je le posledica tega, kar vnašam vase s hrano in pijačo in debelost preprosto pomeni, da je priliv kalorij večji od odliva le teh. Hujšanje je torej sila preprosta reč. Poraba mora biti večja od vnosa.
Zdaj pa skok v realnost. Veste da tisti,ki hujšajo, načeloma hujšajo celo življenje in večina njih nikdar ne shujša do te mere, da bi bili s tem zadovoljni. Nekateri morda shujšajo, a jih navade hitro spet zvabijo na stara pota in ko se teža spet pribliza rdečemu polju, ponovno hujšajo. In ta cikel se ponavlja in ponavlja.
Vem, nekateri ta trenutek že zavijate z očmi in si mislite,pa kaj mi tale soli pamet in kar nekaj bluzi...In mogoče je tak tudi moj namen. Mogoče sem želel z uvodnimi besedami le pritegniti dovolj pozornosti, da povem, kako je joga vendarle tudi povezana s tem, kako izgledamo in kakšno je naše telo.

Hatha joga označuje prakso joge, ki telo uporablja kot enega izmed pripomočkov umiritve miselnega toka. Nekatere prakse so telesno bolj zahtevne in se pri njih dodobra pregrejete. Taka oblika prakse joge bo sigurno povzročila v vasem telesu večjo porabo kot naprimer kavč v kombinaciji s TV sprejemnikom.

Nekatere tehnike joge pospešijo prebavo. Praksa, ki bo te tehnike vsebovala, bo brez dvoma boljsi pripomoček pri izgubljanju teže kot listanje revij z vsebinami v stilu:"Kako ujeti in zadržati pravega moškega, v sedmih korakih do popolnega dekolteja in podobno."

Praksa joge vsebuje velik element pozornosti, usmerjene na dejansko početje. Ko s prakso krepimo svoje zavedanje, smo bolj prisotni v doživljanju vsakdanjika. Posledično bo naša roka manjkrat nezavedno odprla vrata hladilnika in iz njega vzela mašilo občutka praznosti, ki ga želim nadomestiti z nepotrebnim obrokom.

Joga je disciplina, ki nas uči nenasilja. Ko to učenje ponotranjimo, se verjetno manjkrat nabašemo s hrano kot prej.

Ker smo ljudje pač taki,da se nemalokrat lažemo svoji okolici in še huje,lažemo sebi,bomo s prakso joge, ki kvaliteto išče v resnici besede in misli, verjetno veliko pridobili. Del prakse joge je praksa nepohlepnega delovanja, nadzora čutil, praksa čistosti telesa, besed in misli, zadovoljstva s tem, kar ta trenutek imam, samonadzora, samoopazovanja in predanosti. Vse to so vrline,ki sčasoma spremenijo življenski stil. In ja, seveda boste shujšali, če boste tem vrlinam sledili. Je pa ta pot dolga in prehodili jo bodo le tisti z dovolj volje...

Očitno torej z jogo lahko shujšate.
Namenoma ne bom pisal o zaporedjih položajev in drugih tehnikah, s katerimi bi to hitro dosegli. Zdi se mi, da bi na ta način jogo postavil ob bok katerikoli drugi obliki skupinske ali individualne vadbe in menim, da to pač ni enako, če se spet povrnem na prej omenjeno primerjavo jabolk in hrušk. Vsi tisti, ki hlepite po novih načinih izgubljanja presežka telesne teže, boste torej po prebranem tekstu ostali brez konkretnega recepta v rokah. Navodilo za vas se skriva v zadnjem odstavku tega zapisa...

Verjamem da tisti, ki jogo prakticiramo zaradi tega, kar joga je, vse podobne čirečare, ki se danes dobro prodajajo v stilu izgube teže, centimetrov, razstrupljanja, zdravljenja nespečnosti, depresije, hiperaktivnosti, mladostnega izgleda in še bi lahko našteval, tega ne potrebujemo.
Verjamem da tisti, ki jogo prakticiramo zato, da bi se odvečne miselne strukture umirile in bi esenca nas samih, našega bivanja prišla bolj v ospredje našega zaznavnega ekrana, imamo vsa orodja, da lahko s pomočjo njih hujšamo ali razstrupljamo svoje telo. Verjamem tudi, da večina teh iz zgoraj omenjene skupine tega res ne potrebuje.

Mislim da tisti, ki zelite shujšati in se vam joga kot filozofija in stil življenja ne zdi privlačna, poiščite kakšnega osebnega trenerja. To bo vsekakor boljši naslov za izgubo odvečnih kilogramov in centimetrov kot učitelji joge. Morda pa za začetek upoštevajte moj neprofesionalni nasvet:

-kar pojeste, si razdelite v več obrokov preko dneva
- dodajte več gibanja v svoje življenje
-in če mislite, da potrebujete bolj vitek pas in večje oprsje (slednje velja le za dekleta...:-)), zamenjajte literaturo, ki jo prebirate...

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

 

 

 

 

 

 

nedelja, 30. december 2012 

Joga je le ENA...

Joga za ženske, joga za suhe, joga za debele, joga v vročem prostoru, joga za bolečine v hrbtu, joga za sprostitev, joga za kuharice, joga za plesalce, joga za športnike…Se vam zdi znano?
Zdi se, da je v današnjem času v Zahodnem svetu joga postala odgovor na številne težave. Zdi se, da je joga veščina, s pomočjo katere lahko izgubite odvečno težo, svoje telo bolje pripravite na telesne izzive, se z njo učinkovito sprostite, igrate, zabavate in še in še...
Vse to je res. Do neke mere. Večina podobnih oglasov pa je le poskus približati potencialnemu kupcu storitev, ki jo nekdo pač prodaja. Pred leti bi me kakšen od podobnih oglasov verjetno močno pritegnil, kajti ko sem v svojem spoznavanju joge potoval od tiste grobe substance sebe k mehkejšim, sem bil na začetku svoje poti predvsem navdušen nad telesom, njegovo sposobnostjo giba, močjo in skladnostjo. Podobno jogo razume marsikateri zahodnjak, saj se je joga v svojem razvoju in širitvi po svetu v zadnjih trideset do petdeset letih iz templjev, ashramov in intimnosti posameznika prešla v telovadnice, fitnese in wellness centre. Ampak tisto, kar sporočilo joge vsebuje, je mnogo več od tega, da lahko nekaj trenutkov vztrajate z nogo za vratom…
Telesni položaji, ki sem jih res z veseljem izvajal in filozofija, ki je govorila o resničnosti, o življenju, o odnosih, so počasi našli svoje mesto v moji praksi joge. Počasi sem videl, da je moj odnos do telesa na podlagi za jogo med prakso asan zgolj slika tega, kar sem vsak dan, vsak trenutek. Ko sem na blazino stopil agresiven, je bila taka tudi moja praksa. Ko sem bil brez volje, se je to poznalo na moji praksi. Ko sem bil vesel, je bila moja praksa drugačna od tiste, ko sem bil potrt. Z dovolj veliko mero samo opazovanja sem bil s časom sposoben precediti neko esenco sebe v prakso, vsi občutki, ki sem jih s seboj prinesel na blazino, pa so nekako izpuhteli. Občutek je postal čist. Slika se je postopoma jasnila in kmalu sem prakso joge razumel kot način, da se distanciram od različnih občutkov dvojnosti, ki so tu zaradi mojega vrednotenja stvari. A moje življenje se v resnici ni kaj dosti spremenilo. S takim načinom prakticiranja sem uril določene kvalitete zaznave, nisem pa prišel niti blizu vzroka tega, da stvari še vedno doživljam in vrednotim glede na trenuten občutek sebe. Joga je lahko vsaka tehnika, ki jo vztrajno in zbrano gojimo in s katero napredujemo v višja stanja zavesti, ki ustreza stanju joge. Zaradi tega lahko govorimo o različnih jogah, pri tem pa moramo kljub vsemu jogo razumeti kot strogo in natančno disciplino, ne glede na poudarke njenih posameznih poti. Te poti posamezniku omogočajo slediti tistim poudarkom, ki so najbližje njegovi osebnosti. Pravzaprav lahko rečemo, da so različne poti joge nastale zaradi razlik posameznih osebnostnih značilnosti oz. temperamentov. Vsaka joga ima svoje različice, kar je posledica tudi tega, da vsak učitelj joge svojo prakso, ali pot joge v tem primeru, uči na svoj način, ki je običajno najbližji ali enak njegovi samostojni praksi. A dejstvo je sledeče: končni cilj joge naj bi ostal isti.

Osebno mi je bil princip telesa, ki sem ga z veseljem uporabljal na take in drugačne načine le pripomoček, ki mi je dajal otipljiv dokaz bivanja. Vedno, ko sem bil zaradi telesne aktivnosti zadihan, ko se mi je kdaj na kakšnem kolesarjenju mogoče zdelo, da ne morem več, je bil občutek, da sem živ, še kako resničen. Neprimerno bolj kot takrat, ko je moj dan mineval ob stvareh, ki jih nisem pretirano cenil in me je v mislih že vleklo drugam. Zato sem iskal močne impulze, ki so mi potrjevali stik z živim, iskal sem vse oblike adrenalina, ki so me lahko premaknile iz občutka povprečne nezavednosti. Zato je logično, da sem se z jogo srečal preko telesnega aspekta. In čeprav je bila moja joga na začetku bolj v stilu: »Kaj zdaj? Aha, lahko bi naredil trikotnik! Kako že? A, takole se nagneš…Ok, zdaj sem v položaju. Koliko časa še? Hmmm, v knjigi je pisalo nekaj o dihanju. Bom štel vdihe! Ena, dva…«, je čas naredil svoje in med vsemi trikotniki, bojevniki, predkloni in zakloni je občutek sebe, medtem ko počnem nekaj, kar mi morda niti ne jemlje diha, počasi priplaval v prvi plan opazovanja.

Vsi odrazi joge, ki v svoji praksi uporabljajo telo, bi jih na grobo lahko uvrstili v prakso Hatha joge, ta pa med štirimi glavnimi smermi joge, kot jih opisujemo danes, tvori tudi prvih pet krakov Radža joge. To je skladna kombinacija vseh obstoječih poti joge, njen osrednji poudarek pa je meditacija. Osmim »krakom« Radža joge (pogosteje v slovenskem jeziku beremo o osmih »korakih«, vendar ta termin prehitro napačno razumemo v smislu doseganja določenih stopenj in napredovanja po korakih) bi lahko rekli tudi praksa Aštanga joge, kot jo je v Yoga Sutrah opredelil Patanjali. Še natančneje: gre za klasifikacijo osmih »stopenj«, skozi katere se poda posameznik na svoji poti do samorealizacije. Ta klasifikacija posamezniku služi kot zemljevid poti, obenem pa je tudi priročnik, ki ponuja navodila o tem, kaj vse je potrebno opraviti, da bi dosegel stanje joge.

Karma joga je pot nesebičnega delovanja. Drugi pomemben vidik karma joge je razumevanje svojih dejanj, kot posledico nekega vzroka. Da Karma joga ne predstavlja popolnoma ločene poti, dokazuje njena vsebina, saj skozi čistost telesa in uma preko nesebičnega delovanja išče stik z ultimativno resničnostjo. Ta ideja mi je, ko sem se seznanil z njo, bila blizu glede samega delovanja. Tisto nesebično pa…uhhh, pa saj se ti ja ne da neprestano delati zato, ker bi to koristilo drugim! Moj takratni okvir, skozi katerega sem vrednotil svet, je bil pač bolj sebičen. Še vedno znam biti pravi egoist. Ampak se tega pogosto zavedam že med samim dejanjem egoizma. In mogoče ga bo s časom vedno manj in manj. Vem da bo moja joga bolj iskrena, bolj resnična takrat, ko ga bo manj.

Jogo modrosti in intelektualnega raziskovanja, ki gre onstran običajnih umskih meja imenujemo Gjana joga (zapisano tudi kot Jnana). Skozi prakso Gnjana joge posameznik poskuša videti stvari, »takšne, kot so«, torej poskuša razločevati med resničnostjo in tem, kar »se kaže njegovim očem« v neki zunanji obliki. Osebno sem Gnjana jogo razumel kot kopičenje teorije, da bi se ščasoma moja praksa spremenila. A gre za več kot le prebiranje starih spisov. Gnjana joga je ponotranjenje teorije. Do tega pa pridemo s prakso.

Za ponotranjenje znanja je potrebna še ena kvaliteta, ki mi je, ko sem v svojem raziskovanju joge napredoval, predstavljala morda največji problem. To je predanost. Bhakti joga je joga spontanega delovanja, storjenega bolj ali manj neposredno za predajo osebnemu idealu. Praksa Bhakti joge med drugim vključuje petje, ponavljanje manter in molitev. Vsako dejanje je tu le z namenom daritve osebnemu idealu, brahmanu, bogu.

Odraščal sem v ateističnem okolju, Cerkev se mi je, s svojimi škandali, svetimi vojnami, ubijanjem v imenu križa od malega zdela izredno svetohlinska organizacija, zato je bilo za mene ključno razumevanje koncepta energije. Preko jezika znanosti, preko fizike in matematike sem spoznal tisto, kar nekateri odprtega srca sprejemajo kot del svoje resničnosti od malega. Sedaj lahko spoštujem religije, kajti razumem da je njihovo osnovno sporočilo samorealizacija posameznika. In nobena religija, nobena sveta knjiga ni slaba. Samo njihove interpretacije, institucije, ki stoje za njimi so tiste, ki to sporočilo prepogosto umažejo. Tako s prakso joge ateist najde učinkovito orodje za samo uresničitev svojih potencialov, vsak vernik, ne glede na veroizpoved, pa lahko s pomočjo joge močno okrepi svoj notranji dialog z bogom. Ker sem bil v času svojega srečanja z jogo obseden s telesom, z akcijo, z dinamiko, seveda nisem srečal vidikov joge, kot so predaja, nesebično delovanje v skupnosti, razumevanje. Moj odnos je skozi oči joge potreboval dolgo pot, da je bil pripravljen razumeti, da nihče od nas ni le dober. Vsi smo celota, ki vsebuje take in drugačne reakcije. Kdaj smo iskreni, drugič se lahko obnašamo kot navadne riti…Zato se je moja joga začela z osvajanjem stoje na glavi. Druge kvalitete joge so počasi sledile in sčasoma morda prerasle tisto, kar sem na svojem vrtičku gojil na začetku. In mogoče je novi vrt dobil celo lepšo podobo kot prej. V bistvu je delitev joge na štiri smeri tu le zato, da lahko zaslišimo tisti del sporočila, ki nam je trenutno bližje. Ko pustimo, da joga vstopi skozi naša vrata, ko ne izbiramo več, kaj bi od joge vzeli in česa ne, delitev na štiri poti izgine. Je le joga, kjer se vse poti združijo v eno.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon, nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.
www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 17. december 2012 

kako sva se spoznala?

Kupil sem kolo. Navdušenje, ki je raslo od trenutka odločitve do realizacije želje v otipljivo obliko, je bilo kot val, ki me je počasi preplavljal. Tako sem ga,  oblečen v kolesarsko opremo, prevzel v trgovini in poln adrenalina sem se odpravil na prvo turo. Veselje je bilo vrteti pedala! A žal ni trajalo dolgo. Prevozil sem manj kot pet kilometrov, ko se je voznik avtomobila, ki me je tik pred križiščem prehitel, odločil, da bo zavil desno. Na mojo veliko smolo pa je pozabil, da se v križišče peljem tudi jaz. In tako se je moja adrenalinska vročica navdušenja sprostila ob stiku s pločevino in kosom zadnje luči avtomobila, zapičenim v moje prsi. Jeza ob razbitem biciklu je bila večja od bolečine, to sem začutil šele tedaj, ko je popustil šok.

Zdaj se zavedam relativnosti našega vrednotenja dogodkov. V trenutku, ko se je zgodila nesreča, je bilo v meni cel kup jeze, žalosti, bolečine. Ko sem nekaj mesecev kasneje moral na operacijo ramena, kajti v nezgodi se mi je kos hrustanca v ramenskem sklepu odkrušil in je natrgal ramensko manšeto, je obdobje rehabilitacije prineslo v moje življenje veščino, katere veličino sem spoznal šele mnogo kasneje. In še jo spoznavam. Danes sem vesel, da se mi je ta nezgoda pripetila. Brez nje bi bilo moje življenje drugačno.

Ko sem po operaciji obiskoval različne fizioterapije, sem spoznal tudi nekoga, ki mi je nekaj razlagal o jogi, in mi pokazal nekaj položajev. Vse skupaj se mi je zdelo simpatično privlačno z mističnim pridihom Orienta. Tako so jogijski položaji, asane postale del mojega procesa rehabilitacije, kasneje pa del mojega treninga v fitnesu ali pripomoček, ki me je po daljšem sedenju na kolesu malenkost sprostil in raztegnil še kako napihnjene mišice. Ker v tistem času ni bilo ne duha ne sluha o internetu, sem postopoma začel prebirati knjige o jogi. Seveda so mi bile na začetku privlačne predvsem »slikanice« o jogi, knjige, ki imajo maksimalno slikic in opisov položajev, pa malo manj teksta. Moj um je takrat deloval po principu »Zakaj izgubljati čas?« in zdelo se mi je, da seveda s tem, ko raziskujem in izvajam položaje, udarim naravnost v črno. Tako je moja joga prvih nekaj let prakticiranja bila svojevrsten streching. Le da se tega takrat seveda nisem zavedal. Bil sem prepričan, da prakticiram jogo. Nekaj malega o filozofiji joge sem sicer prebral, a glede na to, da sem informacije črpal predvsem iz slikanic o jogi, kaj globljega od tega, da je joga združitev uma in telesa, pa nekega blebetanja o čakrah, ki so se mi zdele sicer zanimiv, a mojemu umu takrat nedojemljiv koncept, pa ne. Ali pa sem morda celo prebral, a so moji možgani to preprosto označili kot nevredno nadaljnje obravnave. Moje zanimanje za prakso joge je raslo in udeležil sem se nekaj delavnic, kjer se je moj napihnjeni ego primerjal z ostalimi v tem, koliko je prožnosti v telesu. Kako zahtevno asano lahko naredim? O poglej, ta pa dalj časa stoji na glavi kot jaz, ta je pa res hud!

In tako bi se verjetno godilo še danes, če mi nekega dne slučajno ne bi prišla v roke knjiga The Science of Yoga. Prebral sem jo v enem mahu. Večkrat. Knjiga ni imela niti ene fotografije. In kar nekajkrat sto strani je štela…Ko sem jo bral, se mi je zdelo, da se različni kamenčki mozaika mojega življenja postavljajo na svoje mesto. Dobil sem odgovore, na večino vprašanj, ki so mi rojila po glavi. S tem ne mislim le vprašanj, ki pokrivajo tisto neopisljivo stran življenja. V mislih imam čisto konkretna vprašanja, ki se porajajo sleherniku, razumevanje svojih odnos z ljudmi, ki me obkrožajo, ocenjevanje njihovih odzivov na moja dejanja in podobno.

Seveda ne želim reči, da sem ob tej knjigi doživel razsvetljenje! Stik s to knjigo mi je bil kot vstop na novo platformo obstoja. Na začetku, se je spremenila moja praksa. Sprememba se niti približno ni zgodila preko noči. Bral sem o osem stopenjski jogi, bral sem o vrlinah. Bral sem o nenasilju, resnicoljubju in o tem, da je asana udoben in stabilen položaj. Bral sem o predanosti svojemu idealu, o čistosti in samo nadzoru. Bral sem…Ni in ni bilo konca. Več teorije, ki sem jo osvajal preko jezika besed, logičnega argumentiranja neopisljivega, mi je dalo širše polje eksperimentiranja v lastni praksi. In seveda sem tudi kdaj pa kdaj zavil v slepo ulico, napačno izvajal različne tehnike, položaje, napačno interpretiral vsebino besed, ki sem jih bral v knjigah, ki niso bile le slikanice o jogi. A vse to je bil še kako uporaben del učenja, kajti učenje iz napak ima to vrednost, da res razumeš, da se določene stvari pač tako ne počne…

Število delavnic joge, ki sem jih obiskal, se je namnožilo, opravil sem tudi izobraževanje za učitelja joge, a vedno bolj mislim, da je vsa teorija o jogi popolnoma brez vrednosti, če je ne preliješ v prakso. In ko sedaj rečem praksa, v mojih misli ni izvajanje telesnih položajev. Čeprav so ti lahko del prakse, nikakor niso nujno potrebni za to, da bi nekdo prakticiral jogo. Bistvo joge, ki ga lahko pokažemo ljudem okrog nas, je v delovanju. V osredotočenosti v trenutno početje. Osebno poznam ljudi, ki so o jogi morda kdaj spregovorili, morda kaj slišali, a se konkretno za njo niso zanimali. A vendarle je v njih več joge kot v meni, ki se trudim jogo prakticirati skoraj dve desetletji. Joga je stanje in je proces. Joga je stanje popolne predanosti v svojem delovanju, joga je proces, ki nas postopoma usmerja k temu, da bi bila naša pozornost lahko dalj časa osredotočena le na en predmet opazovanja ali početja. Ko se občutek tega, kar imenujem jaz, sreča s popolno osredotočenostjo, se lahko s predajo približamo trenutku, ko na nek način postanemo svoje početje. Enostavno izgine potreba po osredotočanju, ves napor, vložen v koncentracijo se postopoma umakne doživljanju. Joga je preseganje omejitev lastnega uma, je način, ki lahko posamezniku odstre vpogled v to, kar dnevno doživlja. Vrednotenja dogodkov, lestvica ocenjevanja različnih stvari ali oseb začne postopoma razpadati. Joga je gibalo evolucije posameznika na poti k čistemu človeku, z osnovno predpostavko, da je nezadovoljstvo posledica identifikacije z lastnim telesom ali mislijo.

Newageovska gibanja so tudi iz sporočila joge povzela različne ideje moderne spiritualnosti in tako se je morda sporočilo joge v svoji močno okrnjeni verziji približalo širšemu krogu ljudi. Zdi se mi, da je osnovna razlika v tem, da ti joga dejansko ponuja različna orodja na poti do bolj doživete realnosti, ostale »v sedmih korakih do…« tehnike pa navržejo ogromno balasta. Je pa res, da smo ljudje močno različni in vžigalna vrvica dobrega počutja nekaterih se mogoče prižge z največjo puhlico povprečne zgoraj omenjene knjige. Zato novodobna spiritualnost ni slaba, najde pač svoj krog ljudi. In če jih s svojim sporočilom malenkost premakne iz tečaja, je moč reči, da je to pozitiven korak v razvoju posameznika, kajti vztrajanje na mestu je edino nazadovanje, ki ga ljudje lahko doživimo.

Osebno sem vesel, ko vidim, da se spreminjam. Nekaj sprememb je posledica časa, nekatere spremembe pa so posledica moje prakse. Zdaj mi je mnogo bolj jasno, da so vse neprijetnosti, ki jih eventualno doživljam le zrcalo mene samega, kajti izkušnja, ko se dejansko tvoje okoliščine spremenijo, ko se spremeniš sam, je najboljši učitelj. Spremembe ki nastanejo spontano, so resnične spremembe. Verjamem, da je moč preko noči zamenjati cel kup svojih navad in zaživeti drugače. A na ta način ne bom prerasel svoje odvisnosti, svoje nagnjenosti k določenemu dejanju, misli. Rekel bi, da je sprememba končana šele takrat, ko se ti v možganih ne pojavi več želja po določenem predmetu ali dejanju, čeprav si v tistem trenutku v priložnosti, da ta predmet uporabiš ali dejanje izvršiš. Zanimivo se mi zdi, ker še vedno počnem stvari, za katere sem prepričan, da niso v redu. Še vedno me kakšen dogodek vrže iz tira. Še vedno sem kdaj jezen, slabe volje in še vedno bi kdaj najraje koga nekam poslal. Razlika med danes in menoj pred 18 leti je le v tem, da se zdaj zavedam, kako se stanje v meni spreminja. Razumem, kaj je bilo v resnici tisto, kar me je pripeljalo do občutka, ki nikakor ni jogijsko. In krivec nikoli ni nekdo drug. Vedno sem sam tisti, ki izberem, kakšen odnos imam do dogodka ali osebe. Le sam definiram svoj svet.

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com
Članek je bil objavljen v reviji POLET. Ponatisi, prepisi in kopije prepovedani.

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 22. oktober 2012 

Kaj ni joga, intervju

 SENSA:

Če torej to, kar smo lahko videli na predstavitvi z naslovom »Kaj ni joga?« ni joga…Kaj potem joga je?

ROBERT:

Joga je metoda, disciplina, ki s pomočjo različnih orodij kot so telo, dih in predvsem naša pozornost sledi ideji umiritve nepotrebnih miselnih vrtincev. Sliši se morda abstraktno, vendar je potrebno razumeti, da ne gre za obliko telesne vadbe. Gre za razumevanje vseh komponent, ki jim rečem Jaz. Razum je pač tista komponenta, ki največkrat preglasi ostale in hitro pridemo do tega, da se identificiramo s svojo mislijo, predsodkom ali željo. Pogosto se identificiramo z občutki ali izgledom svojega telesa. A dejstvo je, da verjetno nisem svoja noga, roka, glava…in verjetno nisem svoja misel. Vsi se od rojstva naprej vzpenjamo po lestvici lastne evolucije in to kar smo mislili da smo, se je s časom spreminjalo. Le pomislite…spomnite se, v kaj ste verjeli, ko ste bili stari, recimo petnajst let manj kot danes?

Vsem se zdi normalno, da z leti dozorimo. In to je edina logična pot, oziroma naj bi bila. Jogo lahko torej razumemo kot način, ki naš lasten razvoj predvsem na podlagi samo- opazovanja in poglobljenega zavedanja pospeši. V šali bi morda rekli, da smo prej plezali po evolucijski lestvi, ob pravilni praksi joge pa se sedaj v smeri evolucije premikamo z dvigalom.

SENSA:

Aha. Torej s prakso joge ne bomo postali bolj gibčni? Vse slike jogijev v različnih telesnih položajev namreč močno krepijo mišljenje, da je joga neka oblika telovadbe. Kot nasprotje pa vsi pod jogo kaj hitro razumemo tudi sliko sedečega asketa, ki išče Resnico. Je torej joga nekje vmes, je bolj telovadba ali je bolj meditacijska praksa?

ROBERT:

Hmmm…Poglejmo. Če se boste zaposlili kot zidar, bo vaša osnovna naloga opravila na gradbišču. Ukvarjali se boste s prenašanjem zidakov, mešanjem malte in podobnimi zadevami. Posledica vašega dela pa bo to, da boste verjetno s časom opravljanja svojega dela postali močnejši, kot če bi v enakih okoliščinah, ob enaki prehrani in življenjskemu stilu opravljali poklic računovodje in bi večina vašega dneva minila sede v stolu pred računalnikom.

Veste kaj želim povedati? Za prakso joge ni potrebno izvajati telesnih položajev, ki jim rečemo asane. Lahko pa jih izvajamo.

Za prakso joge ni potrebno izvajati različnih dihalnih tehnik. Lahko pa jih izvajamo.

In tako bi lahko našteval še in še. Nekateri se s prakso joge srečajo v popolni predanosti svojemu idealu, spet drugi najdejo svojo prakso joge v nesebični pomoči drugim, nekateri prakso joge izvajajo izključno sede, v meditativnem položaju, spet drugi si joge ne morejo predstavljati brez potovanja skozi asane. Ne gre za to, kateri način je boljši od drugega. Obstaja le tisti način, ki je pravi za mene in tisti, ki za mene ni pravi.

In naj še odgovorim na prvo vprašanje. Ali boste s prakso joge postali bolj gibčni? Če bo vaša praksa joge uporabljala telo kot inštrument raziskovanja, se bo verjetno telo prilagodilo novim okoliščinam. Velja enako kot na kateremkoli področju. Praksa, praksa, praksa,…in rezultat bo viden. Če bo torej vaša joga iskala telesne ekstremitete, jih boste verjetno našli. Ampak to potem ni joga temveč trening. Če bo vaša joga iskala sozvočje z vašim telesom pa morda ne boste pridobili toliko gibljivosti, se boste pa morda naučili slišati. To pa je mnogo bližje temu, kar joga je.

SENSA:

Veliko se ukvarjate z individualnimi pripravami posameznikov, redno sodelujete tudi v pripravah tekačev. Kje se joga in tek srečata? Zakaj bi nekdo, ki ga zanima le to, ali bo pretekel maraton ali morda izboljšal svoj rezultat, potreboval prakso joge?

ROBERT:

Vsi lahko s prakso joge pridobimo. Prvi rezultati se ponavadi pokažejo v bolj sproščenem telesu. Naslednje kar opazimo, je bolj sproščen odnos do okolice. In ko rečem sproščen ne mislim brezbrižen. Ne gre za to, da zapademo v neko megleno stanje, kjer resničnost beži mimo nas. S prakso joge bi morali postati bolj živi, morali bi se bolj intenzivno zavedati okolice in predvsem opažati, kakšen odnos razvijamo do vsega, kar je okrog nas. Tu je pravzaprav začetek naše joge…

In če potegnem vzporednico s tekom. Če je torej stopnja mojega zavedanja višja, bolje zaznam spremembe v telesu, dihu in predvsem hitreje opazim, v kakšnem mentalnem stanju sem pred tekom, med treningom, pred tekmo, na tekmi. Izkaže se, da je predvsem naša sposobnost, da v cilj ne teče le naše telo, temveč skupaj z njim tečejo še naše misli, pričakovanja, strahovi, želje…Če boste dvomili v svoje sposobnosti se boste odrezali slabše, kot če si boste zaupali. In tu je točka, kjer se joga in tek prelijeta v eno raven opazovanja. Ko se tekač nauči slediti trenutku teka in ne skače v svoja pričakovanja ali strahove, ko se tekač nauči osredotočiti in vso svojo pozornost usmerja tja, kamor v resnici gre, ko tekač zaupa telesu, da ga bo to prineslo na cilj in mu misli ne bežijo naokrog, takrat se sreča z svojim trenutnim maksimalnim rezultatom. Gre preprosto zato, da vse komponente tekača dejansko tečejo v cilj in ne skačejo naokrog.

S prakso joge naj bi tekači pridobili zmožnost povečane osredotočenosti na trenutno delovanje. Boljši rezultat pa je le posledica. Ne gre torej zato, da bi različni telesni položaji, ali nadzor diha do te mere spremenili vaše telo, da bi maraton pretekli hitreje (morda tudi s časom a nikakor ne na kratek rok!).. Lahko pa se s pomočjo telesa, diha in še česa naučite slišati komponente sebe. Lahko se naučite osredotočiti, kar preprosto povedano pomeni, da maksimum sebe usmerite le v eno točko…Tu se prične joga.

SENSA:

Še enkrat bi se vrnili na vašo atraktivno demonstracijo. Ljudem ste torej želeli sporočiti predvsem to, da spretnost vašega telesa nima nič opraviti z jogo, ne glede da ste učitelj joge?Ali se v vaši demonstraciji leži še kakšno drugo sporočilo?

ROBERT:

Prakso joge razumem kot intimno doživetje, ki s prostorom okrog nima prav veliko skupnih točk. Kar ne pomeni, da se odmikam od sveta, ki je zunaj, temveč gre za intimno doživljanje na podoben način kot ljubezen do partnerja, otroka, prijateljev. Je nekaj , kar doživljam le jaz (saj je občutek moj…J). Zato ne potrebujem stoje na glavi. Čeprav jo rad prakticiram. Ampak je ne potrebujem.

Skozi moje oči je bilo doživljanje v trenutku, ko sem se med ljudmi usedel na svojo blazino, seveda polno zunanjih vtisov, spraševal sem se, zakaj potrebujem to nastopaško burlesko, medtem ko bi lahko počel kaj drugega in podobno. Ko sem le malenkost umiril svoj dih in so se moja čutila manj ukvarjala z okolico, sem se v notranjosti osvobodil še prej intenzivnih občutkov in misli. Seveda v glavi nisem imel nek v naprej dodelane koreografije, nekje v ozadju sem vedel le to, da če želim ljudem povedati, da pri jogi ne gre za tekmovanje in stoj na glavi, je morda smiselno, da jim pokažem prav to. Medtem ko sem potoval skozi položaje, se je v nekaterih trenutkih celo pojavil tisti občutek, ki me ponavadi spremlja med osebno prakso (občutek o katerem govorim, se lahko pojavi tudi v mirovanju. Ne gre torej za to, da občutek joge najdeš v gibanju in položajih. Joga je odnos. Do sebe in okolice. Do dejanj in predmetov…). Pa sem potem spet podlegel čutilom in se ukvarjal s tem, kaj naj še pokažem ljudem. In tako nekako do konca demonstracije. Ko se je zaključila, sem bil zadovoljen. Ne zato, ker bi izgledalo dobro ali slabo. Bil sem poln zadovoljstva, ker sem tisto, kar sem se namenil narediti, opravil najboljše, kot sem v danem trenutku lahko. Ta trenutek je bil moja joga. Vse tisto prej pa je bila predstava. Oči opazovalcev so ujele le mojo predstavo. Občutka zadovoljstva oči opazovalcev niso mogle registrirati. Občutek je bil v meni…

Pred nami je Ljubljanski maraton. Za nekatere bo to trenutek sreče radosti, spet drugi bodo domov prinesli razočaranje, jezo, obup,…Tisti, ki se ukvarjate le s tem, da morate prekositi svoj najboljši dosežek, ste bližje potencialnim občutkom sreče ali obupa, ko bo ura na cilj povedala svoje. Vsi, ki tek razumete kot uporabo telesa na način, ki v vas sprosti določene mentalne in telesne napetosti, pa imate priložnost, da v sebi odprete ventil tistemu občutku zadovoljstva, o katerem sem govoril, da me je prelil, ko je bila moja demonstracija joge končana. IN če ga srečate. SE BOSTE IMELI ČUDOVITO. In zdi se mi, da le to šteje.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

ponedeljek, 22. oktober 2012

kvaliteta

V minulih dneh sem bil prica zanimivemu pomenku. Navdusen tekac je prepriceval navdusenega ne- tekaca, da je "laufanje zakon!". Prepriceval ga je na tisoc in en nacin, a volja ne- tekaca ni popustila pritisku. Na vsak argument tekaca je ne- tekac nasel vsaj enega nasprotnega.

Lahko bi rekli, da se podoben dialog neprestano odvija v nasi notranjosti. Nekaj nas vzpodbuja k gibanju, nasprotni pol nase identifikacije s svetom pa k mirovanju.
Kako prepricati vse tisto,kar smo,da bo sledilo namenu,ki smo ga v sebi zacrtali? Oziroma postavimo vprasanje drugace. Zakaj razvijemo do treninga,tekme in ostalih dogodkov stalisce, ki je naslonjeno na sistem vrednotenja rezultatov in presoje vrednosti dosezkov posameznika?

Joga opisuje pojavni svet in s tem tudi nas kot razmerje treh kvalitet,ki jh imenujemo Gune. Tamas je Guna, ki opisuje inercijo, malovoljo,temacnost, vlaznost...Seveda se ne gre prevec prilepit na moje besede,namen je le postaviti sirso sliko,v kateri ne dvomim,da bo vecina lahko uzrla svoje odseve.
Rayas je Guna, ki je poudarjena strast, zelja po gibanju ali delovanju. Satva pa je tista kvaliteta (guna),ki jo razumemo kot umirjeno,harmonicno.
Da ne bi vse skupaj ostalo le kup nesmiselnega besedicenja, poglej kaj za vraga imajo Gune za opravit z nasim tekom?!

Vse kar dozivljamo, se hkrati ustvarja in odseva v sprejemniku/oddajniku nasega razuma. Filter,skozi katerega opazujemo svet ga obarva podobno,kot soncna ocala "spremenijo" barve sveta,ki nas obkroza. Nas odnos do teka,hrane,ljubezni ali na koncu koncev politike je edini mozen odziv,ki je pogojen z razmerjem gun. To razmerje je tisto,kar okolica prepozna kot specificne kvalitete vas in skozi ta isti filter sprejemate informacije iz zunanjega sveta in jih ovrednotite.
Ne glede na to,ali ste impulzivne narave in ne najdete miru v dnevu vse do takrat, ko je vas danasnji trening opravljen (mocneje izrazena kvaliteta Rayas), ali sodite med tiste, ki sicer bi tekli, a voljo za to le stezka najdete (mocneje izrazena kvaliteta Tamas), ali pa ste eden od tistih, ki obveznosti in kratkocasne dejavnosti prepletate brez vecjega truda (mocneje izrazena kvaliteta Satva), za vse velja le to, da boste svoj rezultat oplemenitili takrat, ko bodo v cilj pritekli vase telo, zelje, razum, pricakovanja, strahovi...HKRATI. Ce torej iscemo napredovanje, ko smo telesu in razumu ze namenili dovolj kvalitetnega treninga, hrane in casa za regeneracijo, je smiselno poskusii razumeti tudi vse osebnostne kvalitete, ki v veliki meri vplivajo ne le na rezultat, temvec predvsem na nase vrednotenje dosezenega rezultata.

Skozi opazovanje praktikantov joge in spremljanju njihovega napredka sem prisel do preprostega zakljucka. Vecja mera kvalitete Rayas praktikanta velikokrat oddaljuje od njegovega cilja, saj se zaradi svojega vrednostnega sistema ni pripravljen sprijazniti in pogledati rezultat kot posledico njegovega najboljsega delovanja. In zal je ravno ta nezmoznost tista, ki velikokrat s seboj nosi breme neizpolnjenih pricakovanj.
Osebe z mocneje izrazeno kvaliteto Tamas pogosto ne opravijo svojega pocetja po najboljsih moceh. Tako med treningom kot na sami tekmi (in med vsakdanjimi opravili) ne potrebujejo velikega izgovora in hitro odstopijo od svojega pocetja. Relativno hitro se zadovoljijo s trenutnim rezultatom in ne cutijo najmanjse zelje po tem, da bi razultat kakorkoli izboljsali.
Ljudje, v katerih prevladuje kvaliteta Satva,so organizirani in k treningu pristopajo z zdravo mero samoopazovanja. Sledijo svojemu programu a brez problemov od niega odstopijo,ko zaznajo potrebo po tem. Naredijo vse,da bi bil njihov rezultat kar najboljsi in hkrati niso obremenjeni z njim.

V dnevih, ko se maraton nevzdrzno priblizuje, ni smiselno pricakovati, da boste s treningom lahko pridobili kaj veliko končnem rezultatu. Ta bo predvsem logična posledica vasih treningov, psihicne stabilnosti, volje in osredotocenosti. Mogoce pa boste s poskusom avtorefleksije odkrili kaj o sebi.
Maraton je trenutek, pravzaprav zaporedje trenutkov, ki vam bo povedal, kaksen je nivo vase telesne pripravljenosti. Izvedeli boste, s kaksno koncno brzino boste premagali zadano razdaljo. In ce si dopustite, je ta isti maraton cudovita priloznost, da opazujete tistega, ki tece in odkrijete,kaksni so obcutki ko ugotovite, da ne tecete z ritmom,ki bi vas najboljsi rezultat na izbrano razdaljo izboljsal. Vas to spravi v nejevoljo, al imate s samim tekom toliko dela,da nimate casa spremljat svojega ritma,ali stremite le k temu,da bi vas tek glede na dane okoliscine bil optimalen? Z samoopazovanjem boste hitro ugotovili,kaksna kvaliteta prevladuje v vas.

Ne gre za tri tipe osebnosti. Vsi gledamo na svet skozi ocala in Gune so filter. Osebnostno se med seboj razlikujemo glede na razmerje, ki ga imamo s trem kvalitetami. Razmerje je spremenljivo in nobeden od nas ni vedno enak. Ko se vam zdi,da ste polni moci, elana je kvaliteta rayas v odnosu do preostalih mocneje izrazena. In tako bi lahko nastevali v nedogled.

Smisel danasnjega clanka ni v tem, da bi vam dal orodje, s pomocjo katerega se boste lazje in hitreje zapodili ciljni crti nasproti.
Smisel je v vprasanju,za katerega upam,da si ga boste zastavili. Smisel je v tem,da se zazrete v svoj nacin treninga,teka in vsega,kar pocnete.

Kako pocnete tisto, kar pocnete, pa vam v veliki meri pove,kdo ste.

 

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

ponedeljek, 22. oktober 2012

kakšen avto vozite?

Nekateri ljudje se vozijo v res hitrih avtomobilih. Število konjev, ki se skriva pod pokrovom agregata, v veliki meri močno presega sposobnosti, ki so jih sposobni vozniki uporabiti v realnosti. Kakšen bi bil vaš rezultat, če bi se usedli v tekmovalni bolid formule 1 in odpeljali en krog po dirkališču? Če niste naraven talent, če ni v vas tiste esence dirkača, bi bil najverjetneje vaš rezultat krepko pod časom, ki bi ga z istim vozilom prepeljal profesionalen dirkač. Pa tudi če ste naraven talent, vaš čas  ne bi dosegel tega, kar iz enakega dirkalnega stroja iztisnejo tisti, ki v njem presedijo ure in ure in preskušajo odzive nabrite mašine, v kateri sedijo.

In kaj ima klepetanje o dirkalnikih skupnega s tekom?

Prvič. Trdimo lahko, da bo isti dirkač dosegel boljši rezultat v bolje pripravljenem in sposobnem vozilu. Tu lahko potegnemo čudovito vzporednico z našim treningom. Neizpodbitno dejstvo je, da bomo dosegli boljši rezultat, ko bo naše telo bolj pripravljeno. Vsaka ura, vsaka minuta, ki smo jo namenili telesni pripravi, je košček rezultata, ki smo ga namerili na cilju.

Drugič. Trdimo lahko, da bodo različni vozniki dosegli različen rezultat z enakim vozilom. Tudi ta trditev ponuja vzporednico z rezultati našega treninga. V telesu, ki ga imate ta trenutek na voljo in je v njem izkušnja vseh vaših dosedanjih treningov, bo rezultat v veliki meri pogojen z nivojem vaše mentalne pripravljenosti.

Tretjič. Trdimo lahko, da posamezen voznik napreduje, če ima na voljo več časa, da spozna odzive dirkalnika, s katerim tekmuje. Kot na dlani se nam ponuja še ena vzporednica s tekom. Rezultat je odvisen od kvalitete treningov telesa, kvalitete treninga osredotočenosti (ko smo osredotočeni, ne izgubljamo po nepotrebnem svojega potenciala, vse tisto kar smo, je usmerjeno v en cilj) in pa predvsem povezave telesa in tistih bolj subtilnih elementov, ki jih pogosto razumemo kot JAZ.

Zato se v tem prispevku ne bomo neposredno ukvarjali z različnimi telesnimi gibi, ne bomo se neposredno ukvarjali s sposobnostjo koncentracije in ohranjanjem pozornosti na trenutnem početju. Vprašali se bomo, kakšno vlogo ima komponenta zraka pri našem rezultatu in pogledali, kako lahko na preprost način telesu ponudite referenčno točko, s pomočjo katere bo med kakršnimkoli početjem nekje izza razumskih procesov, nekje na občutkovnem nivoju razumel, kako sveže vstopa, in postano izstopa iz telesa med dihom.

Nesmiselno bi bilo, da bi poskušali v tako kratkem času, kot nas loči do Ljubljanskega maratona, razviti nek drugačen obrazec dihanja med tekom, kot ga poznamo. Učinek bi bil verjetno celo nasproten od željenega. Lahko rečemo, da je med treningi telo razvilo neko lastno obliko diha, ki mu v tem trenutku deluje optimalno glede na intenzivnost teka, močjo mišic in sposobnostjo srčno žilnega sistema, da svež kisik dostavi tja, kjer je to potrebno. Poskusili bomo opazovati dih, medtem ko bomo mirovali. Namen naj bi bil v tem, da bi dejansko poiskali polno zmogljivost svojega diha. In rezultati so seveda odvisni od prakse, prakse, prakse. Zato predlagam, da sledeč način diha vključite v svoj trening. Čas, ki si ga boste zato vzeli je čas, ko boste legli k počitku.

Ideja je v tem, da telesu omogočimo vedeti, koliko kapacitete se skriva v njegovih pljučih. Ker je vsaka ponovitev našega početja le priložnost, da se določena izkušnja usidra v nas kot znanje, ki ga telo ali razum kasneje uporabljata kot samoumevno, instinktivno, bo telo, ki bo razumelo svoj dihalni aparat, v istih okoliščinah morda ubralo drugačen vzorec dihanja. Morda boste našli nekaj rezerve, ko bo težko, mogoče boste iz sebe lahko potegnili več, kot ste pričakovali.

Uležete se na hrbet, naredite nekaj globokih izdihov in sprostite telo. Po nekaj minutah opazovanja predaje mišičja teži naredite res dolg, globok izdih. Vdih razdelite na tri enote.

Prvi del vdiha vodite v telo toliko časa, dokler se vaš trebuh dviguje oziroma zaznavate občutek, da se polnite v trebuh in ledveni del. Naredite kratek premor, največ 1 sekundo, nato nadaljujte z vdihom v levi in desni del reber. Opazujte, kako se širi rebrni koš in vdihujte do tiste mere, da dobite občutek, da vdih v stranski del reber ni več mogoč. Spet naredite kratek premor, največ 1 sekundo, nato nadaljujte s tretjim vdihom. Pustite, da zrak privzdigne prsnico, in pustite, da zrak vstopi vse do grla. Spet naredite kratek premor, sledi dolg, počasen izdih.

Vdih v trebuh.

Premor.

Vdih v rebra.

Premor.

Vdih v zgornji del pljuč.

Premor.

Dolg počasen izdih.

 

S trojnim vdihom in enojnim izdihom ne boste tekli bolje, hitreje. Z redno prakso pa boste pridobili košček vedenja, ki bo verjetno spremenil vaš način teka. In mogoče se bomo s tekom naučili spremeniti svoj odnos. Odnos do sebe. In odnos do drugih.

 Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 22. oktober 2012

Kdo je tisti, ki teče?

 

Kot smo že omenili, ko tečemo, ne tečejo le naše noge, trup in telo. Skupaj s telesom tečejo vse naše mentalne vsebine, projekcije prihodnjih dogodkov in interpretacije preteklih dogodkov. Skupaj z njim tečejo naša pričakovanja, želje strahovi in vse tisto, kar mislimo da smo. Da bi iz svojega tekaškega treninga dobili kar največ, ne glede na to, ali se s tekom ukvarjate na ravni, ko stremite k boljšemu rezultatu, ali preprosto le zato, ker vas tek sprošča določenih napetosti, ki jih v vsakdanjem življenju doživljamo na vseh ravneh tega, kar smo, se je smiselno globlje zazreti v to, kar doživljamo kot jaz.

Nogometna tekma. Na tribunah je polno navijačev. Eni od njih so privrženci ekipe A, drugi navijajo za ekipo B. Med samo tekmo se v navijačih sprožajo različni občutki in ko je tekma končana (ob predpostavki, da rezultat ni bil neodločen), se navijači zmagovite ekipe počutijo vzhičeni, navdušeni, veseli, medtem ko navijači nasprotne ekipa doživljajo celo paleto nasprotnih občutkov.

Zakaj vam govorim o tekmi in navijačih, medtem ko naj bi bil govor o teku?

Moj namen je bil s prispodobo nogometne tekme pokazati, da eden dogodek v različnih ljudeh ne sproži nujno enakega občutka, temveč lahko ta isti dogodek posledično povzroči maksimalen spekter občutkov, ki jih je vsak posameznik doživlja skozi svojo predstavo o tem, kdo pravzaprav je.

In ko govorimo o teku…

Ko smo si zastavili cilj, pa naj bo to prvič preteči 21 kilometrov ali pa izboljšati svoj rezultat, je dosega cilja v veliki meri odvisna od vseh komponent tega, kar smo. In da bi naš trening dejansko bil učinkovit, je smiselno, da uspemo maksimum svoje pozornosti usmeriti v dejansko delovanje.

Lahko bi rekli, da je vse tisto kar smo, cel kup različnih množic, narisanih na belem papirju. Ena od množic je naše telo, druga razumska komponenta, tretja množica so naša čustva. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in smo jim pri tem verjeli. Ne smemo pozabiti na vse tisto, kar so nam starši povedali o svetu okrog nas in jim pri tem nismo verjeli. Ne gre zanemarit lastne identifikacije z ponavljajočimi se obredi, ki nas vodijo skozi vsakdanjik. (npr.:jaz sem učitelj joge, zato se moram obnašati tako in tako. Ali jaz sem marljiv uslužbenec in zato se obnašam tako in tako.) Teh množic tega, kar pravzaprav smo, je kar nekaj. A naš namen ni, da bi se v tem trenutku usmerjali v globlje razumevanje, temveč govorimo o teku.

Če poenostavimo:

Takrat, ko je maksimum naše pozornosti usmerjen v eno točko, en cilj, smo bolj učinkoviti kot takrat, ko nam med tekom misli bežijo naokrog in je početje našega telesa ločeno od aktivnosti razuma. Da bi torej tekaški trening postal učinkovit, se je smiselno vprašati, kako našo pozornost usmeriti le na eno ali morda dve množici, o katerih sem govoril in ne ostati razpršen med enormnim številom nalog, zahtev okolice od mene in možnimi dogodki, ki se bodo morda zgodili. Ali pač ne.

 

Sprostitev celega telesa ni le sprostitev mišic telesa. Če bi bilo tako, bi se popolnoma sprostili že s preprosto masažo. A verjetno poznate občutek, ko imate nekaj v glavi in vam to preprečuje, da bi se dejansko sprostili. Sprostitev, za katero menim, da lahko učinkovito spremeni naše rezultate, je brisanje množic s tistega belega papirja, o katerem sem prej rekel, da so množice komponent tega, kar smo, narisane nanj. Sproščeni smo takrat, ko smo sposobni čutiti, ne da bi zaznali potrebo, da je občutek potrebno ubesediti ali analizirati.

Ko razumemo, za kakšno obliko sproščenosti ge, imamo čudovito orodje, s katerim se dejansko uspešno pripravimo ne le na trening, temveč na katerokoli dejavnost, za katero se odločimo. 

 

Da bi razumeli, kakšne v resnici so napetosti, ki nam jih povzroča ne le tek temveč aktivnosti našega vsakdanjika, moramo razviti svoj mehanizem samo- opazovanja do te mere, da bomo dejansko zaznali spremembe, ki bodo povzročile ali novo napetost ali sprostitev kakšne že obstoječe. Gre za preprost način, ki ga večina najlažje razvija v ležečem položaju. Ležemo na hrbet, nogi in roki razmaknemo do te mere, da občutek definiramo kot prijeten. Vdihnemo,  zavestno napnemo celo telo, stisnemo pesti, zobe, potiskamo rameni pete in zadnjico proti podlagi, poiščemo občutek, da od napenjanja celega telesa v svoji notranjosti nekako zavibriramo… in z izdihom bliskovito sprostimo. Vse skupaj ponovimo pet ali večkrat (prisluhnimo svojemu občutku). Telo se na ta način impulzno aktivira in sprosti. Z vsakim novim izdihom, ko sprostimo napetosti, je telo bolj pripravljeno ugasniti delovanje v mišičju in posledica so manjše napetosti. Vsako napenjanje celega telesa ustvari silo, in sprostitev je le njeno nasprotje. Preprosto dejstvo je, da mišica bolje deluje, ko se poveča obseg njenega delovanja. Ponavljajoči se gibi teki krepijo določene mišice in posledično te postajajo bolj in bolj togi, trdi, napeti. Ker mišice našega telesa delujejo v paru (mišica na sprednji strani stegna s svojim krčenjem poskrbi za to, da se noga v kolenu iztegne, medtem ko jo pokrčimo s krčenjem mišice na zadnjem delu stegna), se z aktivacijo nasprotnih mišic sproščajo mišice, ki se posledično raztezajo.

Po nekaj ponovitvah napenjanja in sproščanja celega telesa ostanite v ležečem položaju še sedem do petnajst minut. Govoriti o tem, koliko časa naj bi opazovali svoje telo je pravzaprav jalovo delo. Gre za to, da razvijemo svoj občutek in le ta je tisti, ki naj bi definiral, koliko časa bomo počeli to, kar počnemo. Ker pa tega občutka večini ljudi ne uspe razviti brez redne vaje, je za začetek morda smotrno, da si nastavimo alarm in se sproščeno usmerimo v opazovanje občutka celega telesa. Sproščenost namreč ni le stanje naših napetih ali sproščenih mišic. Če bo naš um, medtem, ko bomo poskušali opazovati svoje telo, neprestano projeciral vprašanje koliko je ura, koliko časa še, da ne bom zamudil in podobno na ekran našega zavedanja, bomo daleč od tistega, kar sproščenost je. Vedenje, da nas bo alarm vrnil v svet okrog nas, je za večino pomirjujoče, saj se le na ta način lahko sprostijo, da vedo, da zaradi svoje sproščenosti ne bodo česa zamudili. Zato po potrebi nastavite alarm ali pač ne! Vsekakor je smiselno ustvariti okolje, ki v nas ne vzbuja nemira, če želimo sprostiti odvečne napetosti.

Opazujemo svoj dih. Z globokim izdihom popolnoma izpraznimo telo, in s počasnimi vdihi ga popolnoma napolnimo. Poiščemo ritem, ki je umirjen, kjer sta vdih in izdih približno enako dolga. Ideja je v tem, da dih teče in ne v tem, da ga umetno podaljšujemo. Ne gre za to, da dosežemo rezultat temveč preprosto za to, da poiščemo sproščen način, pri katerem se naše telo v celoti napolni in izprazni. Opazujemo, kakšna je sveža, hladna kvaliteta diha, ki vstopa, opazujemo, kakšna je topla, postana kvaliteta diha, ki izstopa.

Ko opazimo, da je naše opazovanje diha edino, kar naš ume se počne, se preusmerimo na opazovanje občutkov celega telesa. Se kje zadržujejo odvečne napetosti? Opazujemo telo, opazujemo tiste predele, ki so napeti, ki so morda kdaj utrpeli poškodbo in jih primerjamo z občutki drugje. Sprostimo jih enako, kot spustimo žogo iz rok na tla. Ne vržemo je, pustimo le, da privlačnost zemlje sama poskrbi za to, da se žoga oddalji od naših dlani in se približa zemlji. Napetosti sprostimo preprosto tako, da v notranjosti poiščemo način, da postanemo mehki…

Če ne zaznamo napetosti brez naglice preprosto opazujemo občutek, ki se nam ponudi, ko se telesne in mentalne vsebine postopoma sproščajo. Če zaznamo, da nas razum vodi naokrog, če opazimo da je naša pozornost kjerkoli drugje, kot tam, kjer naj bi bila, v zaznavanju občutkov ta trenutek, se preprosto vrnemo nazaj na opazovanje diha. Ko vse druge vsebine razen toka diha izginejo, ponovno opustimo opazovanje diha in se osredotočimo na občutek.

Ker vaja dela mojstra, bo opis sproščanja v ležečem položaju našel svoj smisel šele takrat, ko ga bomo spremenili v prakso. Če bo sproščanje napetosti postalo del tega, kar počnete, boste hitro presenečeno ugotovili, da je vaša osredotočenost boljša, da v sebi zadržujete neprimerno manj napetosti, kar se bo odrazilo tudi v družabnem življenju in ne le v rezultatih vašega tekaškega treninga. Predlagam, da v svoj dan vključite do 15 minut prakse sproščanja dnevno. Največji efekt bo sproščanje imelo takoj po službi, treningu ali tik pred spanjem. Presenečeni boste, kako hitro se bodo pokazali prvi rezultati…

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 22. oktober 2012

Sproščenost...

Tek in joga…Marsikdo bi na prvi pogled ocenil, da gre za dve popolnoma različni kategoriji. Zdi se, da je tek predvsem telesna disciplina, medtem ko je joga usmerjena v umiritev miselnih procesov. Ker pa stvari nikoli niso le črne ali bele, kaj hitro lahko ugotovimo, da se praksa joge in tek med seboj še kako prekrivata.

Nikoli ne teče le naše telo. Redna vadba nam vzpostavi določen nivo kondicije, tečemo lahko hitreje in večje razdalje. Ker pa smo sestavljeni še iz kvalitet, kot je razum, občutki, misli, pričakovanja, strahovi in pričakovanja, slej kot prej ugotovimo, da na naš tek vpliva ne le telesna pripravljenost, temveč tudi stanje vseh prej naštetih kvalitet.

Kakšen bo rezultat teka torej ni odvisno le od treniranega telesa. Dejstvo je, da bo rezultat najboljši, ko bomo tekli »skupaj« s svojim telesom, ko bo v cilj usmerjen naša razum, volja in ne le noge.

Pogledali si bomo vpliv različnih komponent tega, kar smo in poskusili poiskati še manjkajoče koščke v mozaiku naše tekaške izkušnje.

 

Med samim tekom se v gibanju vloga različnih mišic telesa neprestano spreminja. Med prenašanjem teže iz ene noge na drugo se mišice izmenično krčijo vzdolž celega telesa z namenom, da bi telo zadržalo svoje težišče stabilno v smeri gibanja. Ponavljajoči gibi tekačev  specifično oblikujejo telo tako, da se na telesu okrepijo predvsem tiste mišice, ki so med treningom opravile več dela, zato se telo tekača maratona razlikuje od tekača krosa ali gorskega tekača.

Posledice nesimetričnega razvoja mišičja telesa se odražajo v posameznikovi drži, ki lahko ustvari določen tip napetosti v različnih predelih telesa. Za večino tekačev so značilne napetosti, ki se odražajo v zadnjem delu nog, spodnjem delu hrbta, med lopaticami in prehodu med rameni in vratom. Določene obremenitve, ki so del posameznikovega vsakdanjega življenja te napetosti poudarijo. Zato tekač, ki svoj delavnik preživi za računalnikom nosi več napetosti med lopaticami in rameni, kot nekdo, ki recimo med svojim delom veliko čepi in opravlja neko drugo delo.

 Da bi se v prihodnje lažje poglobili v celotno sprostitev in se posledično bolje naučili usmerjati svojo pozornost v dejansko početje, v našem primeru torej tek, je smiselno takoj po treningu poskrbeti za razteg mišičja, ki je opravilo največ dela. Naslednje vaje so prilagojeni položaji, ki jih v jogi imenujemo asane. Naš namen je torej uporaba orodja (telo) za odstranitev nepotrebnih napetosti, ki so morebitna posledica teka (težke noge, »musklfibr«,…).

Da bi iz uporabe položajev iztržili kar največ, je smiselno pozornost usmeriti na dejansko početje. Sprostitev mišic je celovit proces, ki ne zahteva le fizičnega raztega skrčene mišice, temveč tudi mentalno usmerjenost v isti namen. Lahko bi rekli, da je tisto, kar smo, ekipa, ki je najbolj uspešna, ko so vsi igralci usmerjeni k istemu cilju. Trener naše ekipe je naša volja, ki želi sprostiti napete mišice. Igralci naše ekipe so telo, razumska komponenta, čustvene vsebine, želje, strahovi, pričakovanja…Ko je naša pozornost usmerjena v kateregakoli od igralcev posamezno, izgubimo povezanost ekipe. Kar preprosto pomeni, da smo v svojem početju manj uspešni.

 Z razumevanjem, kako napetosti nastanejo, razvijamo mehanizme, ki služijo prepoznavi le teh. In s sproščenostjo ni drugače kot z rezultati naših treningov. Veliko truda je potrebnega za to, da pretečemo maraton, ogromno treninga in celotne psiho fizične priprave. Ko se odločimo, in elemente sproščanja vključimo v naš osebni trening, je potrebno nekaj časa, da pravzaprav telo na instinktivni ravni dojame, kaj počnemo. In ko sprostitev odvečnih napetosti postane del našega vsakdana, bomo presenečeni, kako se bodo spremenili naši rezultati in še pomembnejše, kako se bo spremenil naš odnos do samega treninga.

 

Robert Hönn , E-RYT (Experienced Registered Yoga Teacher), CYT (Certified Yoga Teacher), je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA).

Od leta 2001 je vodil že več kot 4000 ur skupinskih praks joge in več kot 400 individualnih ur joge, ki so bile usmerjene v specifične potrebe posameznikov. Njegove prakse joge so del priprav različnih športnikov (maraton, triatlon,  nogomet, odbojka), poslovnežev in igralcev.

www.jogado.com

 

nedelja, 15. januar 2012 

Joga in škodljivost njene prakse?

Pred kratkim je bil v The New York Times objavljen sledeč članek, ki je predvsem govoril o nevarnosti prakse joge, o številnih poškodbah, ki jih ta praksa prinaša.
http://www.nytimes.com/2012/01/08/magazine/how-yoga-can-wreck-your-body.html?_r=1

Odzivi različnih učiteljev joge širom sveta so bili...hitri. V roku tedna je po medmrežju in tudi po tiskanih publikacijah izšlo kar nekaj člankov, ki nam govorijo nasprotno.
http://nicoledeavillayoga.net/ResponsetoNYTArticle.aspx

http://www.youtube.com/watch?v=iDggk8MB39I&feature=youtu.be

http://ayny.org/how-the-nyt-can-wreck-yoga.html

http://www.thedailybeast.com/articles/2012/01/10/yoga-instructors-push-back-at-new-york-times-article-on-injury-risk.html

Kaj naj si torej nekdo, ki z jogo nima nobenega stika, o vsem skupaj misli?
Kaj naj si misli ogromno ljudi, ki obiskuje tečaje joge, ali jo prakticira doma?

Osebno menim, da je razumevanje tega, kar joga v resnici je, zelo široko. Nekateri pod prakso joge razumejo prakso asan, nekateri meditacijo, spet drugi sprostitev...
Joga je v svojem bistvu stanje in hkrati metoda, ki nas temu stanju približa. O jogi je bilo govora mnogo pred tem, ko so se pojavili zapisi o telesnih položajih. Vrednost in uporaba asan (telesni položaji) se je močno razširila na zahodu v zadnjih 50 letih. To je čas, ki je prakso joge iz votlin, ashramov, templjev ali tišine domov prenesel v telovadnice, studie in večnamenske dvorane.

Sprašujem se, kaj je avtentična joga?

Ko je disciplina nekoč v času našla svoj odgovor na zastavljeno vprašanje, se je njen način začel širiti od ust do ust. Praksa se je v začetku svoje zgodovine prenašala ustno, v razmerju Učitelj - Učenec. Sama praksa joge je obstajala že mnogo pred prvimi zapisi o njej.
Treba je razumeti, da praksa izhaja iz okolja, ki je mnogo bolj cenil izrečeno besedo kot napisano. Še danes v Indiji za nekoga, ki veliko ve, pravijo da je "naslišan", (SRUTI), medtem ko na zahodu uporabljamo za isto osebo izraz načitan.
Joga se je tako razvijala. Praksa je bila na svojem začetku metoda transcendence, metoda, ki je usmerjena v preseganje običajnega stanja, ko smo razpeti med procesi razuma, informacijami čutil...

Vse klasifikacije joge (pa naj bo govor o štirih poteh joge, naj bo govor o tradicionalni hatha jogi ali modernimi dinamičnimi stili hatha joge) so tu le zato, da služijo želji po predalčkanju zahodnega uma. To, kar je joga v Sloveniji, Evropi, Zahodu...je predvsem oblika skupinskih vadb, ki imajo več ali manj komponent tega, kar joga je v svoji osnovi. In pri vsaki aktivnosti seveda obstaja možnost poškodbe, pa naj bo to tek ali hoja po stopnicah...

Ali danes obstaja avtentična joga?
Ali imajo šole z dolgoletnimi tradicijami in slavnimi imeni v svoji verigi več "avtentičnosti" od mlajših?
Ali je lahko dober učitelj nekdo, ki ni vezan na linijo Guruja?

Verjetno bi okrog tega lahko močno filozofiral. Zdi se mi, da je vrednost sporočila, ki se je tako dolgo prenašalo, v svojih predajah kaj hitro lahko doživelo komunikacijski šum. In zdi se mi, da je posledično kaj hitro prišlo do mutacij izvirnega sporočila. Mislim, da je danes vprašljiva vsa avtentičnost, kajti prenos informacij v zadnjih letih (v smislu joge zadnjih 1000 - 2000 let) je močno zaznamovan z vsemi sporočili, ki v um prenašalca sporočila pridejo nezavedno (teh sporočil je seveda na število informacij, ki tečejo naokrog sedaj seveda mnogo več kot nekoč...). Tako da je avtentičnost joge verjetno smisel iskati v širokem okvirju učiteljevih besed, raziskovanju prakse joge skozi lastno izkušnjo in prebiranju tekstov, od tostih najstarejših, pa vse do tega, kar nastaja v današnji dobi.

Zato naj velja osnovno pravilo. Tisto, kar počneš, počni s polnim zavedanjem in osredotočenostjo le na to, kar v resnici počneš. Na ta način in ob upoštevanju, da je bolečina sporočilo telesa, da nekaj NI v redu, boš najverjetneje ostal v mejah tega, kar je tebi primerno.
Učitelji smo različni, eni dajejo več poudarka na samo gibanje med prakso asan, drugi manj.
Tudi učenci smo v skupini različni. Eni so pripravljeni prisluhniti telesu in besedam učitelja, spet drugi ne.

Tako pod črto lahko glede članka, ki je vzdignil nekaj prahu na "jogijski" sceni, rečem le to.

- Verjetnost poškodbe na praksi joge (asan) seveda obstaja.
- Ta verjetnost se povečuje, če ste izrazito tekmovalni in vas predvsem zanima, da boste najbolj gibljivi, najmočnejši, najlepši... v skupini.
- Ta verjetnost se še poveča, če pred vami stoji vase zagledan učitelj, ki je po možnosti malenkost bolj gibljiv, močnejši ali lepši...od vas.
- Ta verjetnost se še poveča, če ta isti učitelj skrbi za to, da vam bo vsako uro dokazal, da je bolj gibljiv, močnejši in lepši...od vas.
- In če je ta isti učitelj "prišel do joge skozi fitness industrijo", in bo joga kot skupinska ura bolj spominjala na Body Pump, attack,...ali kaj podobnega in vas bo navduševal z medklici v stilu: "No pain, no gain!" in podobno...
je verjetnost poškodbe na uri joge še večja.

A ne trdim, da je tak učitelj joge (skupinske vadbe bi bil boljši izraz) slab.
Menim, da je tam le zato, ker ga VI potrebujete.

ponedeljek, 04. julij 2011

 NARAVA JOGE, 4.del

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton RozmanUm
Kaj je um? Z jogijskega zornega kota je um le individualizirana zavest, njena celota, celota vaše
zavesti, ki vključuje vaša delovanja, ki jih zahodni psiholog postavlja izven uma. Joga je mogoča le na podlagi vzhodne psihologije. Kako naj opišemo to individualizirano zavest? Prvič, ona se zaveda stvari. Ko se jih začenja zavedati, si jih želi. Ko si jih želi, jih skuša pridobiti. Tako imamo tri aspekte zavesti - inteligenco, željo in delovanje. Na fizični ravni prevladuje delovanje, čeprav sta prisotni tudi želja in mišljenje. Na astralni ravni prevladuje želja, mišljenje in delovanje pa sta podrejena želji. Na mentalni ravni prevladuje inteligenca, želja in delovanje pa sta podrejena. Ko greste na buddhično raven prevladuje spoznavanje kot čisti razum, in tako naprej. Vsak od teh vidikov je stalno prisoten, vendar pa eden prevladuje. Isto je z materijo, ki jim pripada. Tako imate v materiji ritmične, dejavne in stabilne kombinacije; in v skladu s kombinacijami materije v vaših telesih bodo pogoji delovanja celote teh zavesti. V praksi Joge morate vgraditi v vaša telesa ritmične kombinacije, z manj prisotnima dejavnostjo in inertnostjo. Jogi namreč hoče, da se njegovo telo prilagaja njegovemu umu.

Stopnje uma

Patanjali nam pravi, da ima um pet stopenj; Vyasa pa dodaja, da se nahajajo “te stopnje uma na vsaki ravni”. Prva stopnja je stopnja, na kateri um blodi naokoli, stopnja Kshipta; to je metuljast um, zgodnja stopnja človeštva, ali, pri človeku, um otroka, ki neprestano tava od predmeta do predmeta. Ustreza delovanju na fizični ravni. Naslednja stopnja je stopnja zmedenosti, Mudha, enakovredna stopnji mladosti, ko s človekom upravljajo čustva, ga begajo, ko začenja čutiti, da je neveden - stanje onstran otroške muhavosti - značilno stanje, ki ustreza delovanju v astralnem svetu. Nato pride stanje zamišljenosti ali zaslepljenosti, Vikshipta, stanje človeka, ki ga je prevzela neka zamisel - ljubezen, stremljenje, kaj vse ne. On ni več zmeden mladostnik, ampak človek z jasnim ciljem, z neko zamislijo, ki ga je prevzela. To je lahko fiksna ideja blazneža ali fiksna ideja, ki iz njega naredi heroja ali svetnika; vendar pa je v vsakem primeru prevzet z neko idejo. Kakovost ideje, njena resničnost ali lažnost, ustvarja razliko med manijakom in mučenikom. Najsi je človek manijak ali mučenik, nahaja se pod urokom fiksne ideje. Proti njen ne pomaga nobeno umovanje. Če se je prepričal, da je iz stekla, ga ne bo noben argument prepričal v nasprotno. On bo vedno gledal na sebe tako, kot da je krhek kot steklo. To je lažna fiksna ideja. Obstaja pa fiksna ideja, ki ustvarja iz človeka heroja ali mučenika. Kajti če je človeku dražja neka velika resnica kot življenje, potem odvrže vse ostalo. Ideja ga poseduje, ga obvladuje, in človek gre zaradi nje z veseljem v smrt. Rečeno je, da se to stanje približuje Jogi, kajti takšen človek postaja koncentriran, pa četudi ga poseduje le ena ideja. To stanje ustreza delovanju na nižji mentalni ravni.
Če pa je človek tisti, ki poseduje idejo, ne pa ideja njega, potem se to osredotočeno stanje uma v
sanskrtu imenuje Ekagrata in predstavlja četrto stopnjo. To je stopnja zrelega človeka, pripravljenega na resnično življenje. Če je šel človek skozi življenje pod nadvlado ene same ideje, potem se približuje Jogi; osvobaja se prijema sveta in je onstran vseh zapeljevanj. Ko on poseduje tisto, kar je prej posedovalo njega, je pripravljen na Jogo in začne z urjenjem, ki pospeši njegovo napredovanje. Ta stopnja ustreza delovanju na višji mentalni ravni.
Iz te četrte stopnje ali Ekagrata se porodi peta stopnja, Niruddha ali samo-nadzor. Ko človek, ne le poseduje neko idejo, ampak se dvigne nad vse ideje, ko izbira, kar želi, ko prevzema ali ne prevzema nekaj, v skladu z razsvetljeno voljo, potem je samo-nadzorovan in lahko učinkovito prakticira Jogo. Ta stopnja ustreza delovanju na buddhični ravni.
Na tretji stopnji, Vikshipta, ko ga ima v posesti neka ideja, se človek uči viveke ali razlikovanja med notranjim in zunanjim, med realnim in nerealnim. Ko se nauči lekcije viveke, naredi korak naprej in v Ekagrati izbere eno samo idejo, idejo notranjega življenja; z osredotočanjem uma na to idejo se uči vairagyje ali brezstrastnosti. Vzdigne se nad željo, da bi posedoval predmete ugodja, najsi ti pripadajo temu ali kateremu koli drugemu svetu. Nato napreduje proti peti stopnji, samo-nadzoru. Da bi to dosegel mora prakticirati šest kreposti, shatsamapatti. Teh šest kreposti je povezanih z aspektom volje zavesti, medtem ko sta viveka in vairagya povezani z njenima aspektoma spoznavanja in delovanja.
S študijem vašega uma lahko odkrijete do kolikšne mere ste pripravljeni na začetek določne prakse Joge. Preiščite vaš um, da bi v sebi prepoznali te stopnje. Če se nahajate na eni ali drugi od prvih dveh stopenj, potem še niste pripravljeni na Jogo. Otrok in mladenič nista pripravljena na to, da bi postala jogi, kar velja tudi za zamišljenega človeka. Če pa vas obvladuje ena sama ideja, ste skoraj pripravljeni na Jogo, ker to vodi v osredotočenost, ko lahko izberete svojo idejo in se je po volji držite. Od tega do popolnega nadzora, ki lahko ohromi vsa gibanja uma, je le kratek korak. Ko dosežete to stopnjo, je sorazmerno lahko preiti v Samadhi.

Navzven in navznoter obrnjena zavest

Imamo dve vrsti Samadhija: eden je obrnjen navzven in drugi navznoter. Zavest, ki je obrnjena
navzven, se vedno pojavi prva. Nahajate se na stopnji Samadhija, ki pripada navzven usmerjeni budni zavesti, ko lahko preidete onstran predmetov, do principov, ki jih ti predmeti objavljajo, tako da preko oblik ujamete preblisk življenja. Darwin se je nahajal na tej stopnji, ko je razkril resnico o evoluciji. To je navzven usmerjen Samadhi fizičnega telesa.
Tehnično je to Samprajnata Samadhi, “Samadhi z zavestjo”, na katerega bi bilo po mojem mnenju, bolje gledati kot na Samadhi z navzven obrnjeno zavestjo, to je, ki se zaveda predmetov. Ko pa predmet izgine, to je, ko se zavest umakne iz ovoja, s pomočjo katerega vidi te predmete, nastopi Asamprajnata Samadhi, ki se imenuje “Samadhi brez zavesti”. Jaz ga raje imenujem navznoter obrnjena zavest, kajti ta stopnja se doseže z odvračanjem od zunanjega.
Ti dve stopnji Samadhija si sledita na vsaki ravni; siloviti koncentraciji na predmete na prvi stopnji in vstopu preko zunanje oblike do principa, ki se nahaja za njo, sledi umikanje zavesti iz ovoja, ki je služil njenemu namenu, njen umik v samo sebe, to je, v nek ovoj, ki še ni prepoznan kot ovoj. Takrat se zavest začasno zaveda le same sebe in ne zunanjega sveta. Tedaj nastopi “oblak”, začetek ponovnega občutenja zunanjega, nek medel občutek “nečesa”, kar je nekaj drugega od nje same; temu nato spet sledi delovanje v višjem ovoju in prepoznavanje predmetov na naslednji, višji ravni, ki ustreza temu ovoju. Tako popoln cikel poteka tako: Samprajnata Samadhi, Asamprajnata Samadhi, Megha (oblak), in nato Samprajnata Samadhi naslednje ravni, in tako naprej.

Oblak

Ta izraz - v svoji popolni obliki Dharma-megha, oblak pravičnosti ali religije - je eden tistih, ki so ga komentatorji precej pičlo pojasnili. Dejansko je edino pojasnilo, ki so ga dali, le to, da se nad
človekom zbere vsa pretekla dobra karma in nanj izliva dež blagoslova. Poglejmo, ali lahko najdemo kaj več od tega mršavega tolmačenja.
Izraz “oblak” se v zahodni mistični literaturi pojavlja kar pogosto; “Oblak nad goro”, “Oblak nad
svetiščem”, “Oblak nad božjim-prestolom”, so za študenta precej domači izrazi. Tudi izkušnja, ki jo nakazujejo, je v svojih nižjih fazah precej znana vsem mistikom, nekaterim pa tudi v vsej svoji
polnosti. V njenih nižjih fazah gre za pravkar omenjeno izkušnjo, ko umiku zavesti v ovoj, ki še ni
prepoznan kot ovoj, sledi začetek delovanja tega ovoja, katerega prvo znamenje je medlo čutenje
zunanjega. Počutite se tako, kot da bi vas obdajala gosta megla, se zavedate, da niste sami, vendar pa tega niste sposobni videti.
Bodite mirni; bodite potrpežljivi, čakajte. Naj vaša zavest prevzame držo pričakovanja. Kmalu se bo oblak stanjšal in prvi prebliski, videnje višje ravni, bo v vsej svoji lepoti ožarilo vaš očaran pogled. Ta vstop na višjo raven se bo ponavljal vedno znova in znova, dokler se vaša zavest, potem ko je bila osredotočena na buddhični ravni in potem ko bo izpred nje izginil celo njen sijaj, ne bo umaknila tudi iz tega odličnega ovoja in se boste znašli v resničnem oblaku, oblaku svetišča, oblaku, ki zastira Najsvetejše, ki prekriva videnje Jaza.
Tedaj nastopi to, kar se zdi kot izginjanje življenja samega, odpuščanje zadnjega oprijema ob otipljivo, visenje v praznini, groza velike teme, neizrekljiva osamljenost. Vztrajajte, vztrajajte. Vse mora oditi.
“Pomagati vam ne more nič, kar je izven Večnosti.” Bog sije le v mirovanju; ali kakor pravi Hebrejec: “Bodi miren, in vedi, da sem Bog.” V tej tišini se bo zaslišal Glas, glas Jaza. V tej tišini bo mogoče začutiti Življenje, življenje Jaza. V tej praznini se bo razodela Polnost, polnost Jaza. V tej temi bo mogoče videti Luč, veličastje Jaza. Oblak bo izginil in objavil se bo sijaj Jaza. To, kar je bilo preblisk oddaljenega veličastja, bo postalo stalno uresničenje, in poznavajoč Jaz in vašo združenost z njim, boste vstopili v Mir, ki pripada le Jazu.

 

 

 

NARAVA JOGE, 3. del

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEU
THE YOGA OF THEOSOPHY

Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Literatura o Jogi

Na nesrečo ljudi, ki ne poznajo sanskrta, literatura o Jogi ni splošno dostopna. Splošna učenja o Jogi sicer lahko najdemo v Upanishadah in Bhagavad Giti, in ta so vam preko mnogih prevodov dostopna, vendar pa so to splošna učenja; nudijo vam glavna načela, vendar pa vam ne povedo nič podrobnega o metodah. Celo v Bhagavad-Giti, ki vam govori o žrtvovanjih, da morate postati ravnodušni in tako naprej, je to v smislu moralnih pravil, dejansko popolnoma nujnih, ki pa vam vseeno ne povedo, kako doseči stanja, ki vam jih predstavijo. Posebno literaturo o Jogi predstavljajo predvsem manjše Upanishade, “sto-in-osem”, kakor se imenujejo. Nato imamo obsežno literaturo, ki se imenuje Tantre. Te knjige imajo za običajno uho bralca zal pomen, vendar pa ne v celoti upravičeno. Tantre so zelo koristne knjige, zelo dragocene in poučne; v njih lahko najdemo vso okultno znanost. Vendar pa se delijo v tri razrede: tiste, ki obravnavajo belo magijo, tiste, ki obravnavajo črno magijo, in tiste, ki obravnavajo to, kar bi lahko imenovali siva magija, mešanico predhodnih dveh. Magija je beseda, ki zajema metode premišljenega vzpostavljanja nad-normalnih stanj z delovanjem volje. Visoka živčna napetost, ki jo povzročita zaskrbljenost ali bolezen, vodi v navadno histerijo, čustveno in neumno. Podobno visoka napetost, ki izhaja iz delovanja volje, pa človeka naredi občutljivega za nad-fizične vibracije. Vstopiti v sen ni nič posebnega, vstopiti v Samadhi pa je neprecenljiva moč.
Proces je v glavnem enak, vendar pa je v prvem primeru posledica običajnih pogojev, v drugem pa delovanja izurjene volje. Jogi je človek, ki se je poučil o moči volje in jo zna uporabiti, da bi dosegel predvidene in vnaprej določene rezultate. To znanje so vedno imenovali magija; to je ime za Veliko Znanost preteklosti, edino znanost, kateri so v preteklosti dali ime “velika”. Tantre vsebujejo njeno celoto; okultno stran človeka in narave, sredstva, s katerimi jo je mogoče raziskovati, načela, s katerimi se lahko človek prerodi; vse to je Tantrah. Težava je v tem, da so brez učitelja zelo nevarne, tako da človek, ki poskuša s prakso tantričnih metod brez učitelja zelo pogosto hudo zboli. Zato so Tantre dobile slabo ime, tako na zahodu kot v Indiji. Številne ameriške “okultne” knjige, ki se sedaj prodajajo, so prevedeni odlomki iz Tanter. Ena od težav je v tem, da ta tantrična dela pogosto uporabljajo ime telesnega organa za predstavitev astralnega ali mentalnega centra. Za to obstaja določen razlog, saj so vsi centri v različnih telesih medsebojno povezani; vendar pa ne bi noben zanesljiv učitelj dovolil učencu, da dela na organih telesa, dokler si ni pridobil nadzora nad višjimi centri in skrbno prečistil fizično telo. Poznavanje ene vam pomaga spoznati drugo, in učitelj, ki je šel skozi vse, lahko usmeri svojega učenca na pravo pot; če pa berete te besede, ki so vse fizične, in ne veste, na kaj se nanašajo, potem boste postali zelo zmedeni in se lahko poškodujete. Na primer, v eni izmed Suter piše, da boste, če boste meditirali o določenem delu jezika, dosegli astralni vid. To pomeni, da se, če meditirate o hipofizi preko tega dela jezika, odpre astralni vid. Posebna beseda, ki
je bila uporabljena za določen center, ima ustreznost v fizičnem telesu, tako da se pogosto uporabi za fizični organ, medtem ko je mišljeno povsem nekaj drugega. To je to, kar se imenuje “slepilo” in je namenjeno temu, da ljudi odvrača od nevarnih praks v objavljenih knjigah; ljudje lahko meditirajo o tistem delu svojega jezika celotno svoje življenje, ne da bi se kdaj koli dosegli; če pa razmišljajo o ustreznem centru v telesu, si lahko povzročijo veliko škodo. Rečeno je tudi: “Meditirajte o popku”. To pomeni o solarnem pleksusu, kajti med njima obstaja tesna zveza. Toda meditiranje o njem pomeni izpostavljati se nevarnosti resne živčne motnje, ki jo je praktično nemogoče pozdraviti. Vsi, ki vedo, kako številni ljudje v Indiji trpijo zaradi teh napačno razumljenih praks, vedo, da se ni pametno spuščati v njih brez nekoga, ki vam bo povedal, kaj pomenijo, kaj je mogoče varno prakticirati in kaj ne.
Drugi del literature o Jogi predstavlja drobna knjižica, ki se imenuje Patanjalijeve Sutre. Ta je sicer dostopna, vendar pa se bojim, da lahko koristi le redkim. Prvič, Sutre, ki so le naslovi, osvetljuje obsežen komentar v sanskrtu, ki pa je preveden le delno. In celo komentarji imajo to posebnost, da so v njih vse najtežje besede zgolj ponovljene in ne razložene, tako da študentu ne osvetlijo kaj dosti.

Nekatere definicije
Obstajajo nekatere besede, ki se nenehno ponavljajo in jih moramo zato na kratko opredeliti, da bi se izognili zmedi; te so: razvoj, evolucija, duhovnost, psihizem, joga in misticizem.
“Razvoj” se vedno nanaša na zavest, “evolucija” na oblike. Evolucija je proces, v katerem nekaj
homogenega postaja heterogeno, nekaj preprostega postaja zapleteno. Vendar pa v njej ni nobene rasti in nobenega izpopolnjevanja duha, zavesti; je vedno in v celoti prisotna, in vse, kar se ji lahko zgodi, je to, da se usmeri navzven, namesto da ostaja usmerjena navznoter. Bog v vas se ne more razviti, vendar pa lahko izrazi svoje moči skozi materijo, ki si jo je prilastil za ta namen, in materija se razvija, da bi mu služila. On sam zgolj objavlja to, kar On je. In v zvezi s tem vam lahko pridejo na um številni reki velikih mistikov: “Postani,” pravi sv. Ambrozij, “to, kar si” - protislovna fraza, toda fraza, ki povzema veliko resnico: postani v zunanji manifestaciji to, kar si v notranji realnosti. To je cilj celotnega procesa Joge.
“Duhovnost” je uresničevanje Enosti. “Psihizem” je objavljanje inteligence preko nekega
materialnega nosilca. (Glej London Lectures of 1907, Spirituality and Psychism.)
“Joga” je iskanje združitve preko razuma, znanost; “misticizem” je iskanje iste združitve preko čustva. (Beseda joga se seveda lahko pravilno uporablja za vse združitve z jazom po kateri koli poti. Jaz jo tu uporabljam v ožjem smislu, posebej povezanem z inteligenco, kot znanost, in s tem sledim Patanjaliju.)
Poglejte mistika. On osredotoča svoj um na predmet predanosti; izgubi samo-zavedanje in preide v zamaknjenost ljubezni in občudovanja ter opusti vse zunanje predstave. Potopi se v predmet svoje ljubezni, velik val čustva pa ga ponese k Bogu. On ne ve, kako je dosegel to vzvišeno stanje. Zaveda se le Boga in svoje ljubezni do Njega. To je zamaknjenost mistika, zmagoslavje svetnika.
Jogi ne deluje na ta način. Korak za korakom spoznava, kaj počne. On deluje z znanostjo in ne s
čustvom, zato vsak, ki mu znanost ni mar, ker misli, da je suhoparna in dolgočasna, ne razvija tisti del svoje narave, v katerem bo našel največjo pomoč pri praksi Joge. Jogi lahko uporabi čustvo kot sredstvo. To Patanjali jasno poudarja. Podal je veliko sredstev, s katerimi je mogoče slediti Jogi, in zanimivo, eno od številnih sredstev je “predanost Ishvari”. Pri njem se izrazi duh znanstvenega misleca. Predanost Ishvari zanj ni cilj sama po sebi, ampak sredstvo za doseganje nekega cilja, koncentracije uma. Takoj lahko vidite razliko v duhu. Predanost Ishvari je pot mistika. Preko nje doseže združitev. Predanost Ishvari kot sredstvo za koncentracijo uma pa je znanstven način, na katerega jogi gleda na predanost. Nobene druge besede ne bi tako dobro osvetlile razliko v duhu med Misticizmom in Jogo. Prvi gleda na predanost Ishvari kot na način doseganja Ljubljenega; druga gleda nanjo kot na sredstvo za doseganje koncentracije. Za mistika je predmet iskanja Bog sam po sebi, navdušenje v Njem je razlog za približevanje Njemu, cilj je združitev z Njim v zavesti. Za jogija pa je osredotočanje pozornosti na boga zgolj učinkovit način koncentriranja uma. Pri drugem se predanost uporabi za dosego cilja; pri prvem se na boga gleda kot na cilj in se ga doseže neposredno z zamaknjenostjo.

Spremembe zavesti in vibracije materije

Nujno je, da nekaj razumete o tej zavesti, ki je vaš Jaz, in o materiji, ki je ovoj zavesti, s katerim jaz tako pogosto istoveti samega sebe. Velika značilnost zavesti je sprememba, razen temeljne gotovosti, da obstaja. Zavest o obstoju se nikoli ne spreminja, onstran te pa se spreminja vse, in le preko sprememb postane zavest samo-zavest. Zavest je stalno spreminjajoča se stvar, ki kroži okoli ene ideje, ki se nikoli ne spreminja - ideje o samo-obstoju. Zavest se sama po sebi ne spreminja s kakršno koli spremembo položaja ali kraja. Ona zgolj spreminja svoja stanja znotraj same sebe. V materiji pa vsako spremembo stanja povzroči sprememba kraja. Sprememba zavesti je sprememba stanja; sprememba materije je sprememba kraja. Še več, vsaka sprememba stanja v zavesti je povezana z vibracijami materije v njenem nosilcu. Ko preučujemo materijo, odkrijemo tri temeljna svojstva: ritem, gibljivost, stabilnost - sattva, rajas, tamas. Sattva je ritem, vibracija. Ta je več kot rajas ali gibljivost. Je urejeno gibanje, je nihanje z ene strani na drugo na določeni razdalji, valovni dolžini,
vibraciji.
Pogosto se postavlja vprašanje: “Kako lahko stvari v tako različnih kategorijah kot sta materija in duh vplivajo ena na drugo? Ali lahko premostimo ta prepad, za katerega nekateri pravijo, da ga ni mogoče nikoli premostiti?” Da, Indijci so ga premostili, ali bolje, pokazali so, da prepada ni. Za Indijca materija in duh nista le dve fazi enosti, ampak poleg tega on s skrbno analizo odnosa med zavestjo in materijo odkriva, da v vsakem vesolju LOGOS vsili materiji prav določen odnos ritmov, pri čemer vsaka vibracija materije ustreza določeni spremembi v zavesti. V zavesti ni spremembe, kakor koli subtilne, ki si ne bi prilastila vibracije v materiji; v materiji ni vibracije, kakor koli hitre ali občutljive, s katero ne bi bila povezana določena sprememba v zavesti. To je prvo veliko delo LOGOSA, ki ga indijski spisi zasledijo pri izgradnji atoma, Tanmatre, “meri Tega”, meri zavesti. Tisti, ki je zavest, vsili svojemu materialu odziv na vsako spremembo v zavesti, kar pa pomeni neskončno število vibracij. Tako med Jazom in njegovimi ovoji obstaja nespremenljiv odnos: sprememba v zavesti in vibracija materije in
vice versa. Na ta način lahko Jaz spozna Ne-jaz.
Te ustreznosti uporabljata Raja in Hatha Joga, Kraljevska Joga in Joga Vztrajnosti. Raja Joga skuša nadzirati spremembe v zavesti in s tem nadzorom vladati materialnim nosilcem. Hatha Joga skuša nadzirati vibracije materije in s tem nadzorom priklicati želene spremembe v zavesti. Slaba točka Hatha Joge je, da delovanje v tej smeri ne more seči onstran astralne ravni in da velik napor, ki se vsili sorazmerno neukrotljivi materiji fizične ravni, včasih vodi do atrofije samih organov, katerih dejavnost je nujna za povzročanje tistih sprememb v zavesti, ki bi bile koristne. Hatha Joga pridobiva nadzor nad telesnimi organi, s katerim se budna zavest ne ukvarja več, ker ga je prenesla na svoj nižji del, na “podzavest”. To je pogosto koristno, ko gre za preprečevanje bolezni, vendar pa ne služi višjemu namenu. Ko začenja delovati na možganske centre, ki so povezani z običajno zavestjo, in še bolj, ko se začenja dotikati tistih, ki so povezani z nad-zavestjo, pa vstopi v nevarno področje, pri čemer je bolj verjetno, da jih bo ohromila kot pa razvila.
Ta odnos je edini, ki omogoča spoznavnost materije; sprememba v mislecu sproži zunanjo
spremembo, in njegov odgovor nanjo in sprememba v materiji, ki jo on sproži s svojim odgovorom, znova preuredita materijo telesa, ki je njegov ovoj. Zato so ritmične spremembe v materiji pravilno poimenovane njena spoznavnost. Zavest lahko spozna materijo zaradi tega nespremenljivega odnosa med dvema stranema manifestiranega LOGOSA, ki je eno, Jaz pa se začenja zavedati sprememb znotraj sebe in s tem tistih v zunanjih svetovih, s katerimi so te spremembe povezane.

 

 

 

NARAVA JOGE, 2. del

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEUTHE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman

Stanja umaPreglejmo do podrobnosti to vprašanje. Med nami govorimo o štirih stanjih zavesti: o “budnem” ali Jagrat; o “sanjskem” ali Svapna; o zavesti “globokega sna” ali Sushupti; in o stanju onkraj tega, ki ga imenujemo Turiya. (Uporabi teh tehničnih izrazov se ne moremo izogniti, celo ne pri uvodu v Jogo. Zahodni jeziki nimajo enakovrednih izrazov, poleg tega pa z njih učenjem nimamo nič večje težave kot z učenjem katerih koli drugih psiholoških izrazov.) V kakšnem odnosu so ta stanja do telesa?
Jagrat je običajna budna zavest, ki jo vi in jaz uporabljamo sedaj. Če naša zavest deluje v subtilnem ali astralnem telesu in je sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, potem se imenuje Svapna, ali sanjska zavest, ki je bolj živa in realna kot stanje Jagrat. Ko deluje v še bolj subtilni obliki - mentalnem telesu - in ni sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, se imenuje Sushupti ali zavest globokega sna; takrat um deluje na svojih lastnih vsebinah, ne pa na zunanjih predmetih. Če pa je zavest do te mere ločila samo sebe od povezave z možgani, da je ni mogoče takoj priklicati z zunanjimi sredstvi, potem se imenuje Turiya, vzvišeno stanje transa. Ta štiri stanja predstavljajo, ko jih povežemo s štirimi ravnmi, precej razvito zavest. Jagrat je povezana s fizično, Svapna z astralno, Sushupti z mentalno in Turiya z buddhično ravnjo. Ko prehajamo z enega sveta na drugega, bi morali uporabljati te besede za označbo zavesti, ki deluje v pogojih določenega sveta. Vendar pa se v knjigah o Jogi te besede ponavljajo v različnem kontekstu. Tedaj se, če nismo dojeli njihove relativne narave, pojavi težava. Svapna ni isto za vse, niti Sushupti ni isto za vsakogar. Še posebej beseda Samadhi, ki jo bomo razložili v kratkem, se uporablja na različne načine in v različnih smislih. Kako naj torej najdemo pot skozi to navidezno zmedo? S poznavanjem izhodiščnega stanja, zaporedje pa bo nato vedno enako. Vsem vam je znana budna zavest v fizičnem telesu. Štiri stanja lahko najdete celo v njej, če jo analizirate, in podobno zaporedje stanj uma boste našli na vsaki ravni.
Kako naj jih torej ločimo? Vzemimo budno zavest in skušajmo odkriti štiri stanja v njej. Recimo, da sem vzela v roke knjigo in jo berem. Berem besede, moje oči so v odnosu z zunanjo fizično zavestjo. To je stanje Jagrat. Od besed prehajam k pomenu besed. Prešla sem z budnega stanja fizične ravni v Svapna stanje budne zavesti, ki vidi skozi zunanjo obliko, ki išče notranje življenje. S te preidem v um pisatelja; tu se um dotika uma; to je budna zavest v svojem Sushupti stanju. Če preidem iz tega stika in vstopim v sam um pisatelja ter živim v umu tega človeka, takrat dosežem Turiya stanje budne zavesti.
Poglejmo drugo ponazoritev. Gledam na uro; sem v stanju Jagrat. Zaprem oči in oblikujem podobo ure; sem v stanju Svapna. Prikličem predstavo o različnih urah in dosežem abstraktno idejo o uri; sem v stanju Sushupti. Nato preidem v abstraktno idejo o času; sem v stanju Turiya. Vendar pa so to le stopnje v zavesti fizične ravni; nisem zapustila svojega telesa.
Na ta način postanejo stanja uma razumljiva in realna in ne le prazne besede.

Samadhi

Razumeti moramo še nekatere druge pomembne besede, ki se tu pa tam pojavijo v Sutrah o Jogi, pa čeprav nimamo natančnih enakovrednih izrazov. Ker jih moramo uporabiti, zato da bi se izognili dolgim opisnim stavkom, jih moramo tudi pojasniti. Rečeno je: “Joga je Samadhi”. Samadhi je stanje, v katerem je zavest tako ločena od telesa, da je slednje neobčutljivo.
Samadhi je stanje transa, v katerem je um polno samo-zavesten, čeprav je telo neobčutljivo, in iz
katerega se um vrača v telo z izkušnjami, ki jih je imel v nadfizičnem stanju in katerih se spominja, ko se znova potopi v fizične možgane. Samadhi je za vsako osebo relativen glede na njeno budno zavest, vendar pa vključuje neobčutljivost telesa. Če običajna oseba vstopi v trans in je dejavna na astralni ravni, je njen Samadhi v astralu. Če njena zavest deluje na mentalni ravni, je Samadhi tam. Človek, ki se lahko do te mere umakne iz telesa, da to postane neobčutljivo, medtem ko je njegov um polno samo-zavesten, lahko prakticira Samadhi.
Fraza “Joga je Samadhi” zajema dejstva najvišjega pomena in največji poduk. Recimo, da ste sposobni doseči astralni svet le ko spite, potem je vaša zavest tam, kakor smo videli, v Svapna stanju. Toda, ko počasi razvijete svoje moči, astralne oblike začenjajo vstopati v vašo budno fizično zavest, dokler se ne pojavljajo enako določno kot fizične oblike in tako postanejo predmeti vaše budne zavesti. Potem astralni svet za vas ne pripada več Svapna zavesti, ampak Jagrat; vi ste zajeli v obseg Jagrat zavesti dva svetova - fizičnega in astralnega - mentalni svet pa se nahaja v vaši Svapna zavesti. “Vaše telo” je potem fizično in astralno telo skupaj. Ko napredujete, se začne na podoben način vključevati mentalna raven, tako vaša budna zavest zajema fizično, astralno in mentalno; vse te potem tvorijo vaš Jagrat svet. Ti trije svetovi za vas tvorijo le en svet; njihova ustrezna telesa le eno telo, ki zaznava in deluje. Tri telesa običajnega človeka so postala eno telo jogija. Če želite pod temi pogoji videti sočasno le en svet, morate nanj usmeriti svojo pozornost in ga tako spraviti v gorišče. V tem stanju razširjene budnosti vi lahko osredotočite svojo pozornost na fizično in ga vidite; astralno in mentalno pa bosta meglena. Tako lahko osredotočite svojo pozornost na astralno in ga vidite; takrat bosta meglena fizično in mentalno, ker bosta izven gorišča. Spomnite se, da je vse, kar lahko odvržete kot
ne pripadajoče vam, telo jogija, in zato, ko se vzpenjate, nižja telesa tvorijo le eno telo in človek
postane zavest v tistem ovoju materije, ki ga še ne morete zavreči.
“Joga je Samadhi”. To je moč umakniti se iz vsega, kar poznate kot telo, in se koncentrirati v svoji notranjosti. To je Samadhi. Nobeno od običajnih sredstev vas potem ne bo moglo priklicati nazaj v svet, ki ste ga zapustili. To vam bo pojasnil tudi stavek v The Secret Doctrine (Tajnem Nauku), da Adept “začenja s svojim samadhijem na atmični ravni”. Ko Jivan-mukta vstopi v Samadhi, ga začenja na atmični ravni. Vse ravni pod atmično so zanj le ena raven. On začenja s svojim Samadhijem na ravni, na katero se navadni človek ne more vzpeti. Začne ga na atmični ravni in se nato stopnjo za stopnjo dviguje na višje kozmične ravni. Ista beseda, samadhi, se uporablja za opis stanj zavesti, najsi se ta dviguje iz fizične v astralno kot pri samo-vpeljanem transu običajnega človeka ali kot v primeru Jivan-mukte, ko se zavest, ki je že osredotočena na peti ali atmični ravni, dviguje na višje ravni širšega sveta.

 

 

 

NARAVA JOGE

Annie Besant
UVOD V JOGO
SKRAJŠANO IN POSODOBLJENO BESEDILO, PRIREJENO ZA ŠTUDENTE
ODDELKA ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO
FILOZOFSKE FAKULTETE
UNIVERZE V LJUBLJANI
OB PREDAVANJU TRAN-THI-KIM-DIEUTHE YOGA OF THEOSOPHY
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Ta kratek oris Joge, ki vsebuje štiri predavanja, ki sem jih imela decembra leta 1907 v Benaresu ob 32. obletnici Teozofskega društva, je namenjen pripravi študenta na razumevanje Patanjalijevih Suter, najbolj pomembne razprave o Jogi. S sodelavcem Bhagavan Dasom imava pri roki prevod teh Suter z Vyasinim komentarjem in nadaljnji komentar in osvetlitev, ki sta zapisana v luči teozofije. Zato bodo ta predavanja služila temu, da običajnemu bralcu omogočijo neko predstavo o znanosti vseh znanosti ter morda nekatere pritegnila k nje nadaljnjemu preučevanju.Annie BesantNarava JogeRazvoj zavestiEna od najbolj globokih in pomembnih teozofskih idej je tudi ta, da se v večjih ali manjših ciklih vedno znova in znova ponavlja ista mera, isto zaporedje dogodkov. Če razumete en cikel, potem razumete celoto. Isti zakoni, ki določajo izgradnjo sončnega sistema, določajo tudi izgradnjo človeka. Zakoni, s katerimi Samost razvija svoje moči v vesolju, od ognjene meglice do LOGOSA, so tudi zakoni zavesti, ki se ponavljajo v vesolju človeka. Če jih razumete v prvem, jih lahko razumete tudi v drugem.

Dojemite jih v majhnem in razodelo se vam bo večje. Dojemite jih v večjem, pa vam bo postalo
razumljivo manjše. Veliki razvoj od kamna do boga se odvija preko milijonov let, preko eonov časa. Toda dolg razvoj, ki se odvija v vesolju, se v krajšem časovnem ciklu odvija v mejah človeštva. V še krajšem ciklu se odvija podoben razvoj v posamezniku, hitro, bežno, z vso silo njegove preteklosti za njim. Te sile, ki se objavljajo in razkrivajo v evoluciji, so v svoji moči zbirne. Utelešene v kamnu, v mineralnem svetu, rastejo in izražajo le malo sile ter v mineralnem svetu dovršijo svoj razvoj. Nato postanejo za mineral premočne in silijo naprej v rastlinski svet. Tu razvijejo vse več in več svoje božanskosti, dokler ne postanejo preveč mogočne za rastlino in postanejo žival. Z notranjim širjenjem in pridobivanjem izkušenj od živali nato presežejo meje živali in se pojavijo kot človek. V človeškem bitju nadalje rastejo in kopičijo stalno rastočo silo ter izražajo še večji pritisk na oviro; in nato iz človeka silijo v nadčloveka.
Ta zadnji proces evolucije se imenuje “Joga”.

Preden je postal posameznik, je imel človek za sabo dolgo evolucijo, isto evolucijo skozi mineral do rastline, skozi rastlino do živali, skozi žival do človeka. Naša evolucija tukaj vsebuje vso silo zadnje evolucije, zato ima človek, ko pride do tega najkrajšega cikla evolucije, ki se imenuje Joga, za sabo celoto nakopičenih sil svoje človeške evolucije. In prav nakopičenje teh sil ga usposablja za hiter prehod. Mi moramo povezati našo Jogo z evolucijo zavesti, sicer je sploh ne bomo razumeli, kajti zakoni evolucije zavesti v vesolju so povsem isti kot zakoni Joge, in principi, po katerih razvija zavest samo sebe v veliki evoluciji človeštva, so isti kot principi, ki jih prevzamemo v Jogi in jih premišljeno uporabimo za hitrejši razvoj naše lastne zavesti. Zato Joga, ko določno začnemo z njo, ni neka nova stvar, kakor si domišljajo nekateri ljudje.

Celotna evolucija je v bistvu ena. Niz je isti, zaporedja istovetna. Najsi razmišljate o razvoju zavesti v vesolju ali v človeški rasi ali v posamezniku, lahko preučujete zakone kot celoto, in v Jogi se učite razumno in določno uporabiti iste zakone na vaši lastni zavesti. Vsi zakoni so eno, kakor koli drugačni na svoji stopnji objavljanja.
Če gledate na Jogo na ta način, potem bo ta Joga, ki se je zdela tako tuja in oddaljena, začela kazati znan obraz ter ne bo prišla k vam v neznanem plašču. Ko preučujete razvoj zavesti in njemu ustrezno evolucijo oblike, se ne bo zdelo tako nenavadno, da morate s človeka preiti na nadčloveka, preseči mejo človeštva, da bi se znašli v področju, kjer se božanskost objavi bolj celovito.

Pospeševanje procesa samo-razvoja
Vi ste že izobraženi in razmišljajoči moški in ženske; vi ste se že povzpeli po tej dolgi lestvi, ki ločuje sedanjo zunanjo obliko božanstva v vas od njegove oblike v prahu. Objavljeno božanstvo spi v mineralu in kamnu, se bolj in bolj razvije v rastlinah in živalih, in v človeku končno doseže to, kar se zdi za navadnega človeka njegov vrh. Če ste opravili vse to, ali ne boste nič več? Ali se zdi tako nemogoče, da se bo zavest, potem ko se je razvila do te mere, v prihodnosti razvila v božansko?
Ko se boste prepričali, da so zakoni evolucije oblike in razvoja zavesti isti v vesolju in v človeku in da s temi zakoni jogi pozunanji svoje skrite moči, boste razumeli tudi to, da ni potrebno oditi na goro ali v puščavo, se skriti v votlino ali v pragozd, da bi dosegli združenost s Samostjo - z Njim, ki je znotraj in zunaj vas. Včasih je zaradi kakšnega posebnega namena osamitev lahko koristna. Včasih je dobro, če se začasno umaknemo pred pehajočimi se množicami ljudi. Toda vesolje, ki ga je Ishvara načrtoval zato, da bi se lahko izrazile moči Jaza, je vaše najboljše polje za Jogo, načrtovano z božansko modrostjo in bistroumnostjo. Svet je mišljen za razvoj Jaza; zakaj naj bi torej hoteli zbežati pred njim?

Poglejte Shri Krishno v tisti veliki Upanishadi joge, v Bhagavad Giti. On je o njej govoril na bojnem polju in ne na gorskem vrhu. O njej je govoril kshattriyu, ki je bil pripravljen na boj, in ne brahmanu, mirno odmaknjenem iz sveta.
Kurukshetra sveta je polje Joge. Tisti, ki se ne more soočiti s svetom, nima moči, da bi se soočil s
težavami prakse Joge. Če zunanji svet presega vaše moči, kako lahko pričakujete, da boste premagali težave notranjega življenja? Če ne morete premagati drobnih nevšečnosti sveta, kako lahko upate, da boste premagali težave, ki jih mora premagati jogi? Motijo se tisti ljudje, ki mislijo, da je pobeg iz sveta pot, ki vodi do zmage, in da je mir mogoče najti le na določenem mestu.

Dejansko ste vi nezavedno prakticirali Jogo že v preteklosti, celo še preden se je ločila vaša samozavest, se zavedla same sebe. Drobec peska je vedel, da je drugačen, vsaj v začasni materiji, od vseh ostalih okoli njega. In to je prva zamisel, ki bi jo morali prevzeti in se je trdno oprijeti: da je Joga le pospešeni proces običajnega razvoja zavesti.
Jogo torej lahko opredelimo kot “razumno uporabo zakonov razvoja zavesti v posameznem primeru”. To je tisto, kar pomenijo metode Joge; da preučujete zakone razvoja zavesti v vesolju in jih nato uporabite v nekem posebnem primeru, in ta poseben primer je vaš lasten. Ne morete jih uporabiti na nekom drugem. Morate jih samo-uporabiti. To je določno načelo, ki ga morate dojeti. Zato moramo naši definiciji dodati še eno besedo: “Joga je razumna uporaba zakonov razvoja zavesti, samouporabljena v nekem posameznem primeru”.Joga je znanost
Nadalje, Joga je znanost. To je druga stvar, ki jo je potrebno dojeti. Joga je znanost in ne neko medlo, sanjavo kopičenje ali domišljanje. Je uporabna znanost, sistematiziran izbor zakonov, uporabljenih zato, da bi se dosegel določen cilj. Prevzema zakone psihologije, ki so uporabni za razvijanje celotne človekove zavesti na vsaki ravni, v vsakem svetu, in le-te uporablja razumno v nekem določenem primeru. Ta razumna uporaba zakonov razvijajoče se zavesti deluje točno po istih načelih kot se uporabljajo vsak dan na drugih področjih znanosti.
Vi veste, na podlagi opazovanja sveta okoli vas, kako zelo lahko človekova inteligenca, ko sodeluje z naravo, pospeši “naravne” procese; in delovanje inteligence je enako “naravno” kot delovanje česar koli drugega. Mi delamo razliko, in praktično gre res za neko dejansko razliko, med “razumsko” in “naravno” rastjo, zato ker človeška inteligenca lahko vodi delovanje naravnih zakonov. In ko začnemo obravnavati Jogo, se znajdemo v istem oddelku uporabne znanosti kot recimo v primeru znanstvenega kmetovalca ali vrtnarja, ko ta uporablja naravne zakone za selekcijo pri gojenju rastlin. Kmetovalec ali vrtnar ne more preseči zakonov narave, niti ne more delovati proti njim. Nima na voljo nekih drugih naravnih zakonov kot le tiste univerzalne zakone, s katerimi narava razvija oblike okoli nas; pa vendar mu uspe v nekaj letih narediti to, za kar bi narava morda potrebovala stotine ali tisoče let. Kako to? Z uporabo človeške inteligence, ki izbira tiste zakone, ki ji služijo, in onemogoča tiste, ki jo ovirajo. On uporablja svojo božansko inteligenco v človeku, da bi izkoristil božanske moči v naravi, ki sicer delujejo bolj v smeri splošnih kot pa posebnih ciljev.
Tako je tudi z uporabo psiholoških zakonov, ki jo imenujemo Joga. Joga je sistematizirano poznavanje razvoja zavesti, uporabljeno pri individualizirani Samosti. Kot sem ravnokar omenila, se je zavest razvijala preko sveta, ki ga je za ta razvoj zavesti občudujoče načrtoval LOGOS; zato z izbiranjem svojih ciljev in uporabo njegovih zakonov najde tisti, ki želi postati jogi, v svetu vse stvari, ki jih potrebuje, da bi postala njegova praksa Joge realna, živa stvar, pospešeni proces spoznavanja Samosti. Obstajajo mnogi zakoni; lahko izberete tiste, ki jih potrebujete, se izognete tistim, ki jih ne potrebujete. Na ta način lahko dosežete rezultate, ki jih narava brez uporabe človeške inteligence ne more doseči tako hitro.
Verjemite zatorej, da je Joga v vašem dosegu, v dosegu vaših moči, in da vam bodo v tem, kakor tudi v vseh drugih svetovih, koristile celo nekatere od nižjih praks Joge, nekatere od preprostejših uporab zakonov razvoja zavesti. Kajti vi boste dejansko le pospešili vašo rast, vaš razvoj, izkoristili moči narave, ki so položene v vaše roke, in premišljeno izključili pogoje, ki vam pri vašem delu niso v pomoč, ampak prej ovirajo vašo hojo naprej. Če jo vidite v tej luči, potem se mi zdi, da bo za vas Joga veliko bolj realna, praktična stvar, kot je takrat, ko zgolj preberete nekaj odlomkov o njej iz sanskrtskih knjig, ki so pogosto napačno prevedeni; in začeli boste čutiti, da biti jogi ni nujno stvar nekega oddaljenega življenja, neke inkarnacije, precej oddaljene od sedanje.Človek - dvojnostNekatere izraze, ki se uporabljajo v Jogi, je nujno potrebno poznati. Kajti Joga obravnava človeka zaradi nekega posebnega namena in ga preučuje zaradi nekega posebnega cilja, in se zatorej v zvezi s človekom ubada le z dvemi veliki dejstvi, z umom in telesom. Prvič, človek je enota, enota zavesti. To točko je potrebno določno dojeti. V vsakem nizu ovojev je le ena enota, in zato mora teozof včasih preveriti svoje predstave o človeku, ko se želi posvetiti praktičnemu delovanju. Teozofija zaradi razumevanja človeškega ustroja dokaj koristno in upravičeno deli človeka na mnoge dele in koščke. Mi govorimo o fizičnem, astralnem, mentalnem, itd. Ali pa govorimo o Sthula-sariri, Sukshma-sariri, Karana-sariri, in tako naprej. Človeka delimo v tako številne koščke zato, da bi ga celovito preučili, nazadnje pa zaradi teh koščkov težko najdemo človeka.
Toda Joga je praktična in psihološka. Joga obravnava človeka zaradi praktičnih namenov preprosto kot dvojnost, kot um in telo, kot enoto zavesti in niz ovojev. To ni dvojnost Jaz in Ne-Jaz. Kajti v Jogi “Jaz” vključuje zavest in takšno materijo, ki je ne more ločevati od samega sebe, Ne-jaz pa je le materija, ki jo lahko odloži.
Človek ni čisti Jaz, čista zavest, Samvid. Ta je abstrakcija. V konkretnem vesolju vedno obstaja Jaz in Njegovi ovoji, kakor koli tanki so ti lahko, tako da je enota zavesti neločljiva od materije, in Jivatma, Monada, je nespremenljivo zavest in materija.
Zato, da bi to jasno razumeli, se v Jogi uporabljata dva izraza, ki predstavljata človeka: Prana in
Pradhana, življenjski-dih in materija. Prana ni le življenjski-dih telesa, ampak popolnost življenjskih sil vesolja ali, z drugimi besedami, življenjska-stran vesolja.
“Jaz sem Prana,” pravi Indra. Prana tu pomeni popolnost življenjskih-sil. Obravnavana je kot zavest, um. Pradhana je izraz, ki se uporablja za materijo. Telo, ali nasprotje uma, pomeni v praksi za jogija toliko prilaščene materije iz zunanjega sveta, kolikor je je sposoben odložiti od sebe, jo ločiti od svoje lastne zavesti.
Ta delitev je zelo pomenljiva in koristna, če lahko jasno dojamete izvorno idejo. Seveda, ko boste na stvar gledali od začetka do konca, bo za vas Prana, veliko Življenje, veliki Jaz, vedno prisotna v vsem, medtem ko bodo ovoji, telesa, školjke, prisotne na različnih stopnjah, prevzemajoč različne oblike;
vendar pa je z zornega kota jogijske prakse to, kar se imenuje Prana, ali Jaz, tisto, s čemer se v
določenem trenutku istoveti človek, vključno z vsakim ovojem materije, od katerega človek ni
sposoben v zavesti ločiti samega sebe. Ta enota je za jogija Jaz, tako da je to spremenljiva količina. Ko odlaga s sebe en ovoj za drugim in pravi: “To nisem jaz,” prihaja vse bližje in bližje najvišji točki, do zavesti v eni sami plasti, do enega samega atoma materije, do Monade.
Zaradi vseh praktičnih namenov Joge je človek, delujoči, zavestni človek, vse to, kar ne zmore ločevati od materije, ki ga obdaja, ali s katero je povezan. Telo je le tisto, kar je sposoben odložiti in reči: “To nisem jaz, je pa moje.” Tako vidimo, da imamo v Jogi cel niz izrazov, ki se lahko vedno znova in znova ponavljajo. Na vsaki ravni obstajajo vsa stanja uma, pravi Vyasa, in ta način obravnave človeka omogoča rabo istih pomembnih besed, kar bomo kmalu videli, vedno znova in znova, a z vedno bolj subtilnim pomenom; vsi postanejo relativni in so enako resnični na vsaki stopnji evolucije.
Sedaj je povsem jasno, vsaj večini od nas, da je fizično telo edina stvar, za katero lahko rečemo: “To nisem jaz”; tako bodo za vas v praksi Joge na začetku vse besede, ki se bodo uporabljale za opis stanj zavesti, stanj uma, obravnavale budno zavest v telesu kot najnižje stanje, nato pa bodo, ko se boste vzpenjali, vse besede postale relativni izrazi, ki bodo opisovale določno in prepoznavno stanje uma v odnosu do tega, kar je najnižje. Da bi vedeli, kako bi morali začeti uporabljati za vas same različne izraze, ki se uporabljajo za opis stanj uma, morate skrbno analizirati vašo lastno zavest in odkriti, koliko nje je dejansko zavest in koliko materija, ki je tako tesno povezana, da je ne morete ločevati od samega sebe.

 

 

 

 

torek, 07. junij 2011

 

 

 

Modeliranje grupne dinamike v človeski družbi ...

Začnite s kletko, v kateri je pet opic.
Znotraj kletke naj s stropa na vrvici visi banana, pod njo pa postavite lestev.
Hitro bo ena od opic skušala splezati po lestvi proti banani. Vendar
takoj, ko se to zgodi, njo in vse ostale opice polijte z mrzlo vodo
tako močno, da banana ostane nedotaknjena.
Čez nekaj časa se bo se kaka opica skušala na enak način dokopati do
banane ampak z enakim rezultatom, ker boste opice ponovno obilno
namočili v mrzli vodi.
Kmalu bodo opice, čim se bo kaka od njih hotela lotiti banane, popadle
po njej in ji to preprečile. Takrat lahko ukinete polivanje z mrzlo
vodo.
Sedaj pa vzemite eno od opic iz kletke in jo nadomestite z novo. Ta se
bo seveda spet hotela lotiti banane, a jo bodo ostale napadle in ji to
- zaradi preteklih izkušenj - preprečile. Po se nekaj poskusih se bo
naučila, da bo napadena vsakokrat, ko se bo skušala po lestvi
približati banani.
Ponovno zamenjajte eno od starih opic z novo. Ta se spet poskuša
povzpeti po lestvi, a jo ostale napadejo. Tudi prejšnja nova opica se
z navdušenjem pridruži njenemu kaznovanju. Na ta način postopno
zamenjajte vse stare opice z novimi. Vsaka od njih bo dobila batine,
ko se bo skušala približati banani. Večina od opic sploh ne bo imela
pojma, zakaj ni dovoljeno vzpenjanje po lestvi in zakaj sodelujejo v
pretepu.
Ko ste zamenjali vso "staro garnituro", nobena od navzočih opic nima
izkušnje z mrzlo vodo in vendar si niti ena ne drzne splezati po
lestvi do banane.
Zakaj?
Ker - kolikor one vedo - se to od nekdaj ne
sme.
---
In tako nastajajo religije, pravila lepega vedenja, red v podjetjih,
politika, večne resnice ...

(avtor teksta je meni neznan, kopirano iz enega tistih močnih mailov, ki krožijo naokrog. V glavnem jih ne berem. tegale sem pa začuda prebral. in se mi je zdelo vredno objave. v razmislek...)

 

 

 

 

 

 

-------------------------------------------------------------------------------------

 

četrtek, 13. maj 2010

a yoga manifesto

Članek je bil objavljen v New York Times. Vreden je branja v celoti in treznega razmisleka o tem, kaj joga sploh je. Morda bi lahko vsi, ki jogo poučujemo tako in drugače, kaj več naredili na tem, da postane bolj dostopna vsem?

April 23, 2010
A Yoga Manifesto

By MARY BILLARDZEN is expensive. The flattering Groove pants, Lululemon’s answer to Spanx, may set Luluheads, the devoted followers of the yoga-apparel brand, back $108. Manduka yoga mats, favored for their slip resistance and thickness, can reach $100 for a limited-edition version. Drop-in classes at yoga studios in New York are edging beyond $20 a session, which quickly adds up, and the high-end Pure Yoga, a chain with two outposts in Manhattan, requires a $40 initiation fee, and costs $125 to $185 a month. You can even combine yoga with a vacation in the Caribbean, but it will cost you: in August, the luxurious Parrot Cay resort in Turks and Caicos has a six-night retreat with classes taught by the “yoga rock stars” (in the words of the press release) Rodney Yee and Colleen Saidman. The cost? A cool $6,077. (In August!) And is it surprising that yoga, like so much else in this age of celebrity, now has something of a star system, with yoga teachers now almost as recognizable as Oscar winners? The flowing locks of Rodney Yee. The do-rag bandanna worn by Baron Baptiste. The hyper perpetual calm exhibited by David Life and Sharon Gannon, who taught Sting, Madonna and Russell Simmons. The contortions (and Rolls-Royces) of Bikram Choudhury. Yoga is definitely big business these days. A 2008 poll, commissioned by Yoga Journal, concluded that the number of people doing yoga had declined from 16.5 million in 2004 to 15.8 million almost four years later. But the poll also estimated that the actual spending on yoga classes and products had almost doubled in that same period, from $2.95 billion to $5.7 billion. “The irony is that yoga, and spiritual ideals for which it stands, have become the ultimate commodity,” Mark Singleton, the author of “Yoga Body: The Origins of Modern Posture Practice,” wrote in an e-mail message this week. “Spirituality is a style, and the ‘rock star’ yoga teachers are the style gurus.” Well, maybe it is the recession, but some yogis are now saying “Peace out” to all that. There’s a brewing resistance to the expense, the cult of personality, the membership fees. At the forefront of the movement is Yoga to the People, which opened its first studio in 2006 in the East Village on St. Marks Place, with a contribution-only, pay-what-you-can fee structure. The manifesto is on the opening page of its Web site, yogatothepeople.com: “There will be no correct clothes, There will be no proper payment, There will be no right answers ... No ego no script no pedestals.” One more thing: There are no “glorified” teachers or star yogis. You can’t even find out who is teaching which class when, or reserve a spot with a specific instructor. And that’s exactly the way that Greg Gumucio wants it. LATE on an overcast Saturday earlier this month, just a little before sundown, Mr. Gumucio, the founder of Yoga to the People, was sitting on the rooftop of his East Village studio, surprisingly refreshed after a birthday party downstairs for his son, who had just turned 5. Propped on the ledge on a round pillow, his wavy, shoulder-length hair framed by the urban jungle backdrop of tar-covered roofs, Mr. Gumucio recounted his biography, and how it was linked with that of Bikram Choudhury, perhaps the most famous name in yoga today. “The idea for Yoga for the People came to me because of Bikram,” Mr. Gumucio said, explaining that he worked for Mr. Choudhury for six years, from 1996 to 2002, sometimes running teacher training for Bikram Yoga in Los Angeles, commuting from Seattle, where he was living. He channels Mr. Choudhury, one suspects not for the first time, talking with a raspy, slightly accented voice: “Boss, do me a favor, take everybody’s class and tell me what you think.” Mr. Gumucio obliged, and when reporting back, mentioned one teacher whom he didn’t like. Mr. Choudhury was not sympathetic. Just the opposite, telling Mr. Gumucio to, in essence, suck it up and go back to the class — that the problem wasn’t with the instructor, but with Mr. Gumucio himself. “You are your own teacher,” Mr. Gumucio said he was told. “You are responsible for your own experience.” It was a revelatory moment for Mr. Gumucio. If the student was more important than the teacher, why was there such an emphasis placed on the individual instructors? Too often, Mr. Gumucio saw students stop doing yoga because they couldn’t practice with a favorite teacher. Why not jettison that system? Why not just assign students to the next available teacher? A second revelation occurred in class when he was struggling to keep his body in a difficult position. “I was sweating, my muscles shaking, in triangle pose, and Bikram was talking about how fast he was as a boy in Calcutta. How he could catch this dog.” The situation was almost more than Mr. Gumucio could bear. “In my mind,” he recalled, “I was thinking ‘What is wrong with you. Stop this stupid story!’ ” Later, Mr. Choudhury again dismissed his complaints, telling Mr. Gumucio that distractions were everywhere: “Candle, incense, music, easy to meditate!” Mr. Gumucio recalls being told. “Try being calm and peaceful in your car when someone cuts you off.” Message learned. Yoga isn’t about a pristine environment — yogis can work downward dog to downward dog, no matter where they are, even if in a crowded, unadorned studio. “Being able to do yoga with a foot in your face, that is a really powerful practice,” Mr. Gumucio said. He would take that no-frills philosophy with him when he left Bikram in 2002, and a few years later (after a stint as a mediator in small claims court), in 2006, moved to New York to open his own studio. “The first few months there were four or five people, but within three months, it really took off,” he said. Today. Mr. Gumucio has three studios in New York (including two hot-yoga studios that charge $8 a class), one in San Francisco, one in Berkeley, Calif., and one to open later this year in Williamsburg, Brooklyn. He has just signed a lease in Chelsea and is considering expanding to Austin, Chicago and Los Angeles. (But his philosophy of keeping a low profile seems to be working: a question to many students about what they think of Mr. Gumucio usually provokes little more than a blank stare and “Who?”) High volume is the key to his business model — he says up to 900 people may go to a Yoga to the People studio in a single day, with perhaps half of them paying at least something in the form of a donation — as well as an important part of his overall philosophy. “I truly believe if more people were doing yoga, the world would be a better place,” he said. LAST Sunday morning, the sun streamed through the windows of the clean airy loft on the second floor as the teacher, Haven Melynn, stood at the buzzer letting in students from the street. On a metal stand sat an empty tissue box. Some students dropped a donation into the box, others didn’t. The students fit in one studio, and at prime times, the teacher will send any overflow up to the studio above, and then the studio above that. Mats are rolled out, a few inches apart, with no one under the illusion that it may be an empty class. The classroom holds about 60 students, and people are socializing, chatting about their late nights, where to get falafels, and upcoming art exhibitions. Music plays quietly in the background. No opening “Oms.” (“I like that there isn’t any chanting, or big spiritual message,” Layan Fuleihan, a college student, said afterward. “I like that you make the class what you want.”) Instead, Ms. Melynn started off with slow movements to warm up, sun salutations, then quickly picked up the pace. Jammed, yes, but the yogis stuck to their own mats, boundaries defined, during a sweat-producing vinyasa class, flowing and moving, as the teacher cajoled people to make cathartic exhales of HAA-sss — all to the sounds of a play list that includes Michael Jackson and the Dave Matthews Band. Yoga to the People isn’t the only entity raging against the yoga machine. In New York, other studios are popping up, offering affordable, if not entirely donation-based, yoga. Do Yoga and Pilates, in TriBeCa, is donation-based; Tara Stiles, who has an iPhone app with Deepak Chopra, has opened Strala Yoga in NoHo, offering multiple class levels for $10 each. Yoga Vida NYC on University Place opened in January. Classes are small and it costs $10 drop in, $5 for students. “Our studio isn’t better or worse, it’s just different,” says Hilaria Thomas, yoga director of Yoga Vida NYC and a former instructor at Yoga to the People. “Different energies.” Better-known rivals in the yoga world don’t seem to take offense at this back-to-basic movement. “I think the donation model is awesome,” says Baron Baptiste. “It’s a balancing act. If someone has the means for what I’ll call ‘high end yoga,’ like going on exotic retreats, they should enjoy it.” He adds, laughing, “I never know what the term rock star yoga teacher means. Someone like Iyengar, one of the most famous teachers in the world, is he a rock star? Is Iyengar the Bono of yoga?” Mr. Gumucio knows his niche — “the ABC’s of yoga” — and that Yoga to the People has its critics. Its detractors say that classes are too big, that there isn’t a lot of advanced alignment breakdowns, that the exclamation HAA-sss isn’t the way you are supposed to breathe. He mimics a naysayer, sniffing: “Oh, that’s not yoga!” He laughs and shrugs, a wordless: Who’s to say what is yoga?

 

 

 

 

 

 

 

 

-------------------------------------------------------------------------------------

 

sreda, 01. september 2010

PRIORITETA IZBIR

Karkoli že počnemo v življenju, na kateremkoli področju, ne glede na to ali govorimo o športu, poslu, zabavi, je motivacija ključnega pomena za naš uspeh. Če v glavi nimamo začetnega in jasnega cilja o tem, kaj želimo doseči, je verjetnost, da bomo izgubili zagon, veliko večja kot sicer. Naši uspehi so predvsem rezultat volje, manj naše nadarjenosti, razen v res izjemnih primerih. Ljudje se med seboj razlikujemo, vsak človek je individum, vendar pa so te razlike relativno majhne. Res je, da brez določene mere agresivnosti, močne samozavesti, ne bomo dosegli vidnejših rezultatov, vendar samozavest ni vrlina, ki bi bila nekaterim genetsko dana, drugim pa ne. Samozavest je stanje zavesti, poznavanje samega sebe v taki meri, da lahko kadarkoli stojimo za svojimi dejanji. Ne glede, ali je človek kolerik, melanholik, flegmatik ali sangvinik, je moč odločitve vsak trenutek v naših rokah. To je svobodna volja izbire, ki se je vsi zmagovalci dobro zavedajo. Naša odločitev je, ali bomo vse življenje zavistno opazovali ljudi, ki so uspešni na najrazličnejših področjih, ali pa bomo tudi sami takšni. In v trenutku, ko izberemo pot zmage, se naša samozavest okrepi premosorazmerno z doseženimi rezultati. Problem nastopi, če počnemo stvari, ki so oddaljene od našega Bistva, Jaza. Če delujemo v neskladju s seboj in počnemo stvari iz nepravih vzrokov, je verjetnost pozitivnega rezultata mnogo manjša.

Kaj pa motivacija? Matematika zahteva določeno količino vaj, da se naučimo računati in tudi stara modrost pravi, da je gram prakse vrednejši od kilograma teorije. Tako si je na začetku vedno pametno izbrati cilje, ki jih lahko relativno hitro dosežemo. Več osvojenih manjših ciljev pa nas, če se ne oddaljimo od začrtane poti, pripelje k želenemu rezultatu. Če želite postati vrhunski športnik, je pred vami dolga pot napornih treningov, pravilne prehrane in še marsikakšnega odrekanja zabavam, saj mora telo športnika imeti tudi dovolj počitka za dosego vrhunskih rezultatov. A večini bi na tej poti zmanjkalo motivacije. Postopno osvajanje manjših ciljev v naši glavi projicira sliko zmage, uspeha in naslednji korak, ki nas vodi proti končnemu cilju je mnogo bližje, kakor če neprestano razmišljamo o še nedoseženem. Pozitivno razmišljanje je ključnega pomena za uspeh. Pomembna je tudi izbira prioritet. » Živel bom zdravo«, je sicer lepa ideja, vendar kaj ko vas zvečer ob pijači in v družbi zamika prižgati cigareto? Če ste se torej odločili in veste, kaj je najpomembnejša stvar v vašem življenju, izbirajte vse ostale cilje v okviru le – tega. Cilj A je pomembnejši od cilja B. Če nas realizacija cilja B odnese stran od začrtane poti k cilju A, moramo cilj B enostavno opustiti. Vsega pač ne moremo imeti, kajne? S tem ne mislim, da imamo kakšne omejitve, sploh ne. Ampak če boste postali vrhunski športnik se boste za to odrekli marsičemu, saj bo to od vas zahtevalo toliko in toliko časa, kar pomeni, da tega časa ne boste mogli izrabiti na drugih področjih. Kaj bomo in česa ne bomo, je odločitev nas samih. Pot dolga tisoč korakov se začne s prvim. In na vas je, da stopite svojim ciljem, željam in sanjam naproti.


Robert Honn
RYT
www.jogado.com

 

-------------------------------------------------------------------------------------

sreda, 15. september 2010 

Kje so meje?

Veliko govorimo o omejitvah. Vse ima svoje meje. Tako naša mala državica s sosednjimi, kakor tudi človeško telo. Telo je omejeno s tem, da je materialno in tako podvrženo določenim naravnim zakonom, gravitaciji na primer, bolečini in še marsičemu. Pa je res tako?
Z razmišljanjem o svojih omejitvah lahko dosežemo dva popolnoma nasprotna učinka. Če verjamemo v končno mejo svojih sposobnosti, smo si s tem postavili mejnik, mimo katerega bo naša pot nemogoča. Moč naše volje nam v temu primeru nikakor ne bo pomagala prestopiti magične meje. Seveda, saj smo si jo sami določili. Trdna vera v lastno omejitev je v bistvu enaka kot miselna naravnanost »ne morem«. In če vem, da nekaj ni mogoče, bo to držalo, kajne?
Mogoče ni najpametneje verjeti v meje, kakršnekoli že. Vsak športnik mora čimbolj spoznati svoje telo. Z neprestanim raziskovanjem svojega telesa se bo približal svojim maksimalnim sposobnostim, ne samo to, spoznal bo tudi svoje TRENUTNE meje. Poudaril sem besedo trenutne, kajti vse naše omejitve nikoli niso trajnega značaja. Edina stalnica v celem univerzumu je sprememba. Pet let star otrok in misel, da bi brez vzvodov premagal breme stotih kilogramov… precej absurdno. Ko sem pri dvajsetih letih prvič srečal trening.z utežmi, je bil maksimum mojega telesa popolnoma drugje kakor danes, skoraj dve desetletji pozneje. Pa ne le na fizični ravni. Vsak dan se lahko naučimo kaj novega, spoznamo kakšen nov detalj našega bivanja. Z raziskovanjem naše notranjosti tako napredujemo na vseh področjih.



Omejevati se v bistvu ne pomeni nič drugega kakor kratiti si svobodo. Nikoli mi ne bo uspelo je misel, ki ne sodi v glavo niti uspešnega športnika, niti kogarkoli drugega ne. Vsaj naj ne bi. Na žalost pa vse preveč ljudi prehitro obupa, prehitro vrže utež v koruzo…Ali pa celo tako malo verjamejo vase, da se izziva niti ne lotijo, saj ga že v začetku obravnavajo kakor nerešljiv problem. Zavest zmagovalca, prvaka, ne pozna problemov. Obstajajo samo izzivi, s katerimi se je potrebno soočiti. Podrobno poznavanje samega sebe nam olajša premagovanje različnih situacij, Kajti vse, kar se nam v določenem trenutku zazdi problem, je naša takratna omejitev. Problem v bistvu niti ne obstaja, problem smo kvečjemu mi sami.
Z vztrajnostjo, neprestano pozornostjo na tisto, kar počnemo, pa če gre za trening ali pa zgolj druženje ob kavici, bomo bolje spoznali to čudovito bitje, ki ga nosimo v svojem telesu. In to bitje je pripravljeno z našim zavednim delom deliti raznovrstne občutke. Tako da je vse skupaj siloma preprosto.Le voljo potrebujemo in omejitve bodo iz trenutka v trenutek manjše, dokler ne bodo enkrat popolnoma izginile. Če je napad pravi, je vsaka trdnjava lahko osvojena. In če si bomo pripravljeni vsak dan vzeti nekaj časa, da se bomo samo opazovali, da bomo kakor gledalec v gledališču opazovali nas same na odru življenja, bomo bolje spoznali svoje meje. S tem pa bomo dobili moč, da jih tudi presežemo. Kajti le če poznamo svoje omejitve, jih lahko premagamo, le s popolnim poznavanjem in sprejemanjem sebe lahko ustvarimo zmagovalca iz sebe. Niso pomembni trenerji, pogoji treninga ali vremenske razmere. Ko se poenotimo s seboj, ko vemo kaj iščemo in kam gremo, bomo vedno dosegli vrhunski rezultat, uspeli bomo iztržiti sto procentov iz dane situacije. In če bo naši miselni naravnanosti stala ob strani še trdna volja do treningov, vztrajnostno ponavljanje določenih gibov in nam morda tudi kdaj neljubih vaj, zdrava prehrana, dovolj počitka, zadovoljstvo v vsem, kar pač počnemo…potem ni nič nemogoče in kdo ve, morda boste prav vi svetovni prvak v vaši priljubljeni disciplini.
Vse je odvisno od nas. Vse ostalo pa so le izgovori.

 

 

 

 

 

-------------------------------------------------------------------------------------

 

sreda, 22. september 2010

Neuspehi? Ja, prosim!

Vsi zelo dobro poznamo občutek, ko imamo v glavi jasno začrtano pot do našega cilja, pa se stvari nikakor ne odvijajo tako, kakor bi si sami želeli. Včasih so za naše neuspehe krivi drugi, včasih slabo vreme, včasih imamo enostavno slab dan. Posledica tega je, da se nam v glavi slej kot prej postavi vprašanje:
»Ali bom sploh kdaj izpolnil svoja pričakovanja? Kaj je narobe z menoj?«
Večkrat tako tudi podvomimo o samem sebi, pa tudi o smiselnosti našega početja. To so tako rekoč prelomni trenutki, trenutki, ko je naša volja postavljena pred težko preizkušnjo. Nadaljevati z začetim ali pa odnehati? Zakaj bi silil z glavo skozi zid, če lahko enostavno odneham, saj moje početje tako ali tako nima pravega pomena, če pa že ima pomen, potem pa ni videti nikakršnih rezultatov. To in še veliko podobnih misli obstreljuje okope naše volje, tako da je le-ta postavljena pred težko izbiro.

Zanimivo pri vsem skupaj je, da ljudje zelo različno dojemamo pravzaprav enake življenjske situacije. Kar je za nekoga težka psihična obremenitev, drugemu predstavlja le dodaten izziv, ki ga je treba pač premagati na poti k želenemu cilju. Da je to tista glavna razlika, ki loči zmagovalca od poraženca, smo že ugotovili. Ampak kako se pripraviti, da bomo tudi mi z večjo lahkoto sprejemali vsakodnevne napore in prepreke, ki nas ovirajo na poti do naših ciljev?

PRVIČ : Za naše neuspehe NIKOLI, ampak res nikoli niso krivi drugi, temveč vedno le mi sami. To je dejstvo, ki ga bo pač potrebno sprejeti, če želimo v življenju stopiti še korak naprej in prebroditi težave, katere so se ta trenutek ovile okoli nas. Za vsak odnos sta vedno potrebna vsaj dva, tako da je nesmiselno kriviti samo drugega za karkoli, kar se nam že neprijetnega dogaja. Če ste s svojim trening-partnerjem dogovorjeni, da boste odšli na trening ob petih, pa vas v zadnjem trenutku pokliče in pove, da res nima časa, je samo vaš problem, če boste tudi vi ostali doma in tako izpustili svoj trening.Včasih se ljudje res obnašamo kakor idioti, ampak zaradi enega idiota se vaš svet res ne sme zamajati. Vsi imamo svoje življenje in neumno bi bilo pričakovati, da se bo cel svet vrtel okoli nas. Skozi naše oči se svet res vrti okoli nas, prav tako pa, skozi oči koga drugega, se vse vrti izključno okoli njega. Svetov je namreč toliko, kolikor je ljudi. Minimalno. Tako da je nesmiselno v drugih iskati vzroke našega neuspeha.
DRUGIČ : Za vsakim vzponom pride padec, za vsakim hribom dolina. Stara resnica, ki jo verjetno že vrabci čivkajo. Vzponi in dosežki nas polnijo s pozitivnimi občutki, medtem ko nam padci in neuspehi jemljejo energijo in voljo do nadaljevanja začetega. Pa mora res biti tako? Vse je močno odvisno le od kota, s katerega gledamo na celotno situacijo. S spreminjanjem gledišča se tako spremeni tudi stvar našega opazovanja. Uspehi nas vse polnijo z veseljem, tako da tu niti ni potrebno razmišljati o kakšnem drugem zornem kotu, ampak si le dajmo duška in jih začutimo čim bolj polno. Kaj pa padci?
Če bi živeli v naravnem okolju s takšno klimo, da nas nikoli v življenju ne bi zeblo, niti ne bi poznali pojma mraz, potem nam v danem okolju tudi vroče ne bi bilo. Lahko bi se znojili, ampak to ni pomembno, ker bi nam to predstavljalo vsakodnevno rutino in naši možgani ne bi vsega skupaj dojemali kot informacijo »vroče«, saj bi bilo to za njih stanje brez spremembe. Kakorkoli že, povedati želim le, da ima vsaka stvar svojo negacijo, saj jo ravno ta materializira. Vsak dan ima svojo noč, vroče mrzlo, suho mokro…Ja, lahko bi naštevali v nedogled. Tako imajo tudi vzponi svoje padce in so tako eni kakor drugi vsem nam neizbežni. Padci sami po sebi niso prav nič slabega. Lahko jih razumemo kakor opozorilo, da nekaj ne počnemo prav. In če bomo vedno izbrali pravo pot, še ne pomeni, da se ne bomo srečevali z neuspehi. Imamo vse možnosti, da spremenimo naša dejanja in na ta način storimo korak proti svojemu cilju. Vsi neuspehi imajo močan izobraževalni naboj in nam ponujajo vse odgovore na pladnju, če smo jih le pripravljeni pogledati brez predsodkov in čim bolj objektivno. Padci seveda nimajo le negativne narave, saj je v vsaki stvari identična količina plusa in minusa, jina in janga…Tako, da je trenutek, ko pademo v luknjo in smo res globoko v njej, pa ne vidimo izhoda na nek način tudi katarzičen. Posebno še občutek, ko se zavemo, da ne glede na to, kaj se bo še zgodilo, luknja ne more postati globlja kakor je in nas vsak korak vodi le še navzgor. In to je vedno dobro vedeti.
Vsak trenutek se zavedajmo, da padci niso nič negativnega. Enostavno so. Treba jih je le sprejeti take, kot se ponujajo in iz njih potegniti najboljše. Tako da vsem skupaj želim še mnogo padcev in vzponov. Da bo življenje vredno živeti.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

-------------------------------------------------------------------------------------

 

ZDRAV DUH V ZDRAVEM TELESU

Vsi smo že neštetokrat slišali te besede, vsem so nam zapisane nekje v glavi. Ker so dojemanja kakršnihkoli sporočil seveda povsem osebne narave, si najprej poglejmo, kaj naj bi zdrav duh v zdravem telesu pravzaprav pomenil. Ali govori izrek o tem, da bomo s pridno telesno vadbo dosegli tudi zdravje duha? Ali morda ravno obratno, da bomo z raznimi meditacijami in drugimi mentalnimi tehnikami dosegli zdravo telo?
Kaj pričakujemo od zdravega telesa? Ali je merilo zdravja izgled, morda odstotek telesne maščobe, mogoče aerobna vzdržljivost? Postavlja se nam obilo meril, preko katerih bi lahko ocenjevali zdravje našega telesa. Poizkusimo zaobiti vsa prej navedena in si ogledati naše telo nekoliko kompleksneje. Biti fit je pojem, ki vsebuje vsa prej omenjena merila. Zdravo telo je gibko telo, je prožno in se pripravljeno soočiti s najrazličnejšimi opravili. Je relativno močno, a na račun moči ne izgublja na eksplozivnosti. Če telo ne uporablja mišic določene mišične skupine, je le-ta popolnoma sproščena. Telo ima redne uravnotežene obroke, kar se refleksira v redni prebavi. Odstotek telesne maščobe je nizek, saj redna in urejena prehrana s časom telo izuri, da zahteva toliko energije v obliki hrane, kot jo v resnici potrebuje. Med bolj pomembne vrline zdravega telesa pa vsekakor sodi sproščenost, mirnost. Duh in telo…prepletena sta in počutje enega vpliva na stanje drugega. Lahko smo s telesno vadbo dosegli zavidanja vredno gibko telo, ampak naš duh, naša esenca nam zaradi kateregakoli že razloga ni sledila. Lahko je naš Bit na visoki ravni dojemanja, pa nas mučijo telesne težave. Tako naj bo naš namen razviti zdravo telo in miren um. Fizična aktivnost na svojstven način vedno vpliva tudi na vrline duha. Z redno vadbo se v nas povečuje vztrajnost, razvija se naša samodisciplina. Ampak to še ne bo umirilo našega uma. Sprostitev je nekaj naravnega. Skozi veke socialnega, družbenega razvoja, z znanostjo in tehnološkimi dosežki pa se je človeška storilnost razvila do take mere, da so naši možgani neprestano oblegani s celim kupom informacij. Z načrtno vadbo uma, da si vzame čas za sebe in pozabi na vse motnje, ki ga okupirajo večji del dneva, srečamo občutek sproščenosti, občutek enosti telesa in duha. Isto telo na ta način lahko dosega tudi boljše rezultate.
Kult lepote telesa, ki so ga gojili v Antiki, fitnes-manija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, aerobika z Jane Fondo…vse to je le odraz družbe tistega časa do telesa in duha. Lepotni ideali so se z različnimi obdobji spreminjali. Kaj je lepo telo, je nemogoče odgovoriti. Body building je današnja oblika čaščenja lepega telesa, je na en način umetnost, ustvariti iz telesa očem všečen kip. Nekaterim so taka telesa všeč, drugim ne. Vse to so seveda osebni vidiki, so rezultati zaznave vidnega dražljaja v naših možganih. In katero telo bo našim očem privlačno, je odvisno le od meril, ki jih je postavil naš um. Če opazujemo body builderje na tekmovanju, opazujemo njihove slike v revijah, jih res ocenjujemo kakor kipe, opazujemo njihovo skladnost, estetiko v različnih telesnih položajih. Ne razmišljamo o njih kot osebah, ne moremo si miselno ustvariti podobe o posamezniku-osebi, saj nam primanjkuje informacij. Te prazne podobe imajo umetniško vrednost, so športen dosežek, rezultat. Do njega pa na žalost mnogi pridejo na način, ki telesu ni najbolj prijazen. Z uporabo nedovoljenih poživil. S tem načinom ne pridemo niti do zdravega telesa, kaj šele duha. Body building pa niso samo doping in prepovedane substance. Če nam treningi predstavljajo način vadbe telesa, če niso tu le zaradi dosege cilja-postati velik in močan, ne glede na pomagala in posledice, potem smo na dobri poti. In če si bomo še vsak dan vzeli še nekaj časa za sebe in aktivno počeli NIČ ter se sprostili, se bomo naslovnemu izreku pošteno približali.

Zdrav duh v zdravem telesu je misel, ki je tako ustvarjena iz več komponent. Če je vodilo vašega vsakdana, ali če želite, da to postane, bo potrebno vložiti nekaj dela. Redna vadba, tako telesna kakor tudi mentalna je neizbežna, prav tako tudi zdrava, uravnotežena prehrana, zmernost, urejeni odnosi z okolico in še bi lahko naštevali. Leta prakse zdravega življenja
pa nam ponudijo kvaliteto bivanja. To je vse, kar bi želeli. Ne več in ne manj.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com  

 

 

-------------------------------------------------------------------------------------

sreda, 20. oktober 2010

Sprostitev in motivacija

Motivacija je ključnega pomena doseganja rezultatov, katere bi radi dosegli. Ker pa se vsi soočamo s problemom, ko elan nekako izpari v zrak, je vprašanje, ki se pri tem poraja sledeče: »Kako zdržati motiviran? Kako zadržati voljo, da bomo sledili svojim sanjam, ko pa je včasih tako težko?« Teorijo smo že obdelali. Ampak včasih to žal ni dovolj. Imamo sicer vedenje, kaj nam je storiti, ampak volje še vedno ni na vidiku in počasi nas veter spet nese tja, kjer smo bili nezadovoljni s svojimi rezultati, nezadovoljni s celim svetom okoli sebe. OK, vse stvari se res dogajajo ciklično, ampak želimo si prav prekinitve tega vrtenja v krogu, tega nesmiselnega ponavljanja vedno istih dogodkov. Treba se bo lotiti sebe še iz druge smeri. Včasih le pozitivno razmišljanje ne pomaga, treba mu je pomagati. In tega se lahko lotimo na najrazličnejše načine. Katerega boste izbrali, je odvisno le od vas. Izberete tistega, ki vam je nekako najbližji.
Telo, um in esenca našega Jaza so podvrženi nenehnim pritiskom svoje okolice. Fizični napori, stres, čustveni problemi…vse to neprestano oblega naš obrambni zid, imunski sistem in nam tako zmanjšuje nivo naše življenjske energije. Telesna utrujenost, nejevolja, želja po ne-aktivnosti so pokazatelji, da bo potrebno napolniti baterije. Na voljo imamo kar precej načinov. Telo nam bo hvaležno, če ga bomo občasno razvajali. To ne pomeni, da bomo hedonistično iskali nove in nove užitke, ampak da mu bomo privoščili le najboljše. Hrana, polna veliko vitaminov in mineralov, veliko tekočine, sadje, zelenjava. Tudi sprostitev ne škodi našemu telesu, zato si občasno le privoščite kakšno masažo, nego telesa, savno-tako se boste skoraj v trenutku počutili bolje. Naredite kratek premor z vašimi treningi in se pošteno naspite! Namenite si cel vikend, ko ne boste počeli ničesar, ampak preprosto počivali.
Ravno tako, kakor vaše telo, potrebuje sprostitve tudi vaš um. Šola, služba, take in drugačne obveznosti, časovno napeto delovno ozračje naš um utrudijo podobno kakor prepogosti in pretežki treningi naše telo. Tudi um lahko zaide v stopnjo »pretreniranosti«, še bolje preobremenjenosti in tak ne more funkcionirati tako, kakor si mi želimo in pričakujemo od njega. Možgani vam bodo nepopisno hvaležni, če jim nekaj dni ne boste ponudili časopisa, če kakšen dan ne bodo strmeli v televizijski ekran, če bo računalnik na mizi ugasnjen in če bo mobilni telefon izklopljen. Ne bojte se, svet se namreč zaradi vaše namišljene odsotnosti ne bo ustavil. Še vedno se bo vrtel in ko se boste v ponedeljek spočiti lotili svojih obveznosti, ne boste verjeli, s kakšno lahkoto boste opravili z vsemi izzivi. Ko je um spočit, je sposoben opraviti mnogo več, kakor če ga obremenjujemo v že tako utrujenem stanju. Kar lahko opraviš danes, ne odlašaj na jutri je sicer lep pregovor, ampak če se bomo spomnili, da je jutri še en dan in ne bomo neprestano privijali sami sebe, bo naša efektivnost na daljši rok pravzaprav večja, kakor če se neprestano ženemo za boljšimi rezultati.
Tako um kakor tudi telo potrebujeta sprostitev. Ko boste opazili, da je telo utrujeno, da so možgani nemirni in da ves čas razmišljate, zdaj o treningu, pa potem o obveznostih, ki vam dihajo za ovratnik vaše športne opreme, pa spet o treningu, pa o hrani, pa o vašem izgledu, ko se boste zdrznili, ko bo zazvonil vaš mobilni telefon, takrat vam sveti rdeča lučka. In če si ne boste vzeli časa za sprostitev, boste enostavno pregoreli, kar pomeni da se bodo tako vaši cilji oddaljili od vas.

Kako se torej sprostiti v vsakdanu, kako si v natrpanem urniku vzeti čas, ko bosta vaše telo in um počivala?
»Če bo miren dih, bo tudi um umirjen.«
Kako torej pravilno dihati?Dih mora biti globok. Vdih se začne tako, da se v telesu sprosti trebušna prepona, kar bi po domače pomenilo, da sprostimo trebuh in poizkusimo vdihniti čimbolj vanj. Ko začutimo, da je zrak napolnil trebuh, nadaljujemo z vdihom v srednji del pljuč, kar se na našem telesu odrazi tako, da se nam začne širiti prsni koš. Vdih potem končamo z vdihom v zgornji del pljuč, kar na telesu opazimo kot dvig ključnice.
Izdih pa naj poteka v obratnem teku. Najprej iztisnemo zrak iz zgornjega, potem srednjega in na koncu iz spodnjega dela pljuč. Če bi med izdihom opazovali naše telo, bi se najprej spustila ključnica, potem bi začele upadati prsi in nazadnje bi se trebuh začel krčiti navznoter. Zrak mora potovati v naših pljučih med vdihom od spodaj navzgor, med izdihom pa od zgoraj navzdol. Izdihujemo skozi usta, polglasno, tako da se slišimo in na ta način ves čas nadziramo samega sebe, da iz pljuč res izstisnemo celoten zrak, ki se nahaja v nas. Vzemite si čas in nekaj časa vadite. Ko bo telo spet zaznalo pravilen način dihanja, ne nadzorujte več dihanja, ampak ga zgolj opazujte. Opazujte, kako zrak polni vaše telo od prstov na nogah do vrha glave, opazujte, kako zrak zapušča vaše telo z vrha vašega telesa proti nogam.
Miren dih bo prinesel obilo sprostitve vašemu telesu. Sproščeno telo pa umiri tudi naš nemiren um.

Robert Honn
RYT
www.jogado.com

 

-------------------------------------------------------------------------------------

 HATHA FLOW

ideje in cilji dinamične vadbe joge

V zadnjem času je zahoden svet preplavil dinamičen stil joge, Astanga vinjasa. A kaj vemo o sami dinamični zvrsti joge? Kje in kaj je zgodovinsko ozadje prakse? Odgovore bomo poskušali poiskati v nadaljevanju.


1. Zgodovina
Joga se je s časom spreminjala in še se bo, kajti sprememba je edina stalnica življenja. V različnih obdobjih in krajih se je razvijala kot orodje, ki vodi k cilju, umiritvi miselnega toka. Tako so se iz prvih, meditativnih asan v času razvijale tudi druge, z namenom očistiti telo in um nečistoč, z željo po povečani pretočnosti energije, prane po telesu.
Jedro Astanga vinjase kot sekvenca položajev je opisan v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, rishi Vamana je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharje, ki se je učil pri Shri Ramamohan Brahmachariju nekje v dvajsetih letih prejšnega stoletja (okoli 1920-tih).
Yoga kurunta opiše tri serije položajev.
- Joga Chikitsa (joga terapija), danes poimenovana primary series ali prva serija,
- Nadi Shodana (čiščenje kanalov), danes intermediate, druga serija in
- Sthira Bhaga (božanska stabilnost), danes advance ali tretja serija.
Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija je vsebuje težje variacije obeh prejšnih serij in zahtevne ravnotežnostne asane.
Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse. To sta ujaji dih in energetske zapore, bandhe.
Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 1970-tih, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shri Patthabi Joisu. Nekateri od njih so zadržali osnoven stil Astanga vadbe, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, flow in power vadb joge.
Shri Patthabi Jois je pri 12. letih prisostvoval uri joge in to je v njem pustilo močan vtis. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let kasneje v Mysore. Nadaljni dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharije. Kasneje je postal tudi profesor sanskrta in Advaita Vedante.
Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov The astanga yoga research institute. To je hitro pritegnilo tisoče učencev celega sveta in stil Astanga vinjase se je razcvetel.
Krishnamacharija se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shri Ramamohan Brahmacharija, velikega jogija iz Tibeta in po preizkušnji, ki jo je prestal, je sledečih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu.
Krishnamacharija se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysore. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.


2.Zgradba Astanga vinjase

Če se omejimo zgolj na asane, je Astanga vinjasa sestavljena kakor sendvič. Imamo dva kosa kruha in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del Surya Namaskar A in B, serija stoječih položajev vedno enak. Tudi zaključni del sedečih in inverznih položajev je vedno enak. Tisto, kar se nahaja med obema rezinama kruha, je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo ujaji dih. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma sfokusiran (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferen pogled, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom v zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledi pranajama in meditacija.


3. Ideja in cilj Hatha flow-a
Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka Astanga vinjasi (Začnemo s Surja Namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji sede ali leže, zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se sami položaji občasno nadomeste z drugimi ali modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja na tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med samo prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po obvoznici. Ne ukvarjamo se z samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega ujaji diha, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.

Kaj je cilj Hatha flowa?

Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki omogoča posamezniku napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dalj časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aeroben proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. Preko telesa vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Skozi zahtevno vadbo na posreden način spoznamo Jame in Nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to. Nič več.   

 

 ------------------------------------------------------------------------------------- 

 

UČITELJ

Kdo je učitelj?
Ali opravljen tečaj, doma ali v tujini, naredi dobrega učitelja?
Učitelj joge se mi zdi preveč zlorabljena besedna zveza. Vsekakor je papir o opravljenem tečaju za učitelja(meni osebno je vaditelj joge mnogo bolj resničen in oprijemljiv izraz)nekaj, kar vam o dotični osebi pove le to, da si je vzela nekaj časa(beri 1 mesec), odštela nekaj denarja in se podala v novo izkušnjo. Ne želim razvrednotiti učitaljskih tečajev, seveda ti veliko dajo, predvsem če je tvoja osebna pot že dolgo joga ali morda kaj sorodnega...
Beseda učitelj meni pomeni mnogo več kot oseba, ki jogo vodi v neki obliki skupinske ali celo individualne vadbe. Učitelj je oseba, od katere se ne učiš le v dvorani, je oseba, ki te napolni na avtobusni postaji, tržnici ali kjerkoli že. Predvsem pa je učitelj tisti, ki sam uspešno presodi, kaj je tisto, kar mora posamezniku tisti trenutek dati.
Sebe ne bi poimenoval Učitelja, čeprav to piše na mojem certifikatu.
Sem le tisti, ki ponudi lastno izkušnjo na ogled in za tem poskušam tudi stati. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Vsi se težko izognemo temu, da kdaj svetu prodamo kaksen fake, ponaredek. In dokler se mi to še zgodi, seveda nisem učitelj.
Če pustim situaciji, da me prelije in se zato oddaljim iz svojega centra, sem še daleč od učitelja.

In tako bi lahko našteval v nedogled.
Razumete? Učitelj joge presega vse zgoraj napisano.
Smešno mi je podajati svetu tisto, kar sem prebral v knjigah. Ljudem lahko ponudiš le tisto, kar si sam izkusil. Pa še to je včasih zgrešeno.
Joga in aikido sta meni zelo vzporedni veščini. Za obe je značilno, da se njuna definicija v očeh posameznika, ki ju (eno ali drugo) prakticira, spreminja nekako linearno glede na čas, ki ga ta isti posameznik nameni praksi.
Za obe je značilno, da ju lahko definiramo kot Pot. Pot, kjer sam cilj ni pomemben, kajti v vsakem trenutku, ki ga preživim na poti, sem hkrati na cilju.
In kdaj se vadba aikida, joge, tai chija in še česa podobnega spremeni v prakso?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo?
Mogoče takrat, ko to vsak dan počnemo večkrat?
Verjetno bi si podobna vprašanja lahko zastavljal v nedogled. Ta trenutek v času se mi zdi še najboljši odgovor silno preprost.
Vadba postane praksa takrat, ko tvoja Pot postane Pot joge...(ali kakšne druge veščine, ki raziskuje zavedanje preko gibanja, ali zavedanje preko lasne izkušnje, pridobljene v meditaciji).In čeprav bi nam radi prodali jogo kot celostno doživetje, je naša vadba, četudi nam uspe strniti 100 odstotkov lastne pozornosti v času, ki smo ga ta trenutek namenili naši vadbi, ves čas na nivoju vadbe...Vsaj dokler nam ne uspe izkušnje zaznave, zavedanja v trenutku nositi s seboj ves čas.
In takrat časa ni, ampak to je že tema, ki jo bom obdeloval in grizel ob kakšni drugi priložnost...


Avtor članka: Robert Honn

 

 -------------------------------------------------------------------------------------

 

POTOVANJE K IZVIRU

Če nisem svoja misel, če sem več kot le fizično telo, kdo potem sem?kdo sem?
Že stari filozofi različnih šol so se neprestano vračali k temeljnemu vprašanju: »Kdo sem?«. Odkar smo ljudje kot razumna bitja evolucijsko napredovali do stopnje, kjer se zavedamo, da se lahko zavedamo, je v različnih kulturah, krajih in času iskanje resničnosti dobilo polet. Kakor mladič ptiča, ki prvič razpre krila in poleti, se je človek zavedel, da obstaja še nekaj, kar presega našo navidezno realnost. Z opazovanjem sveta so se razvile znanosti, ki podrobno opisujejo naravo planeta, ustroj človeka in drugih živalskih vrst, njihovo delovanje. Vemo, da se nekatera naša dejanja zgodijo impulzivno, nagonsko, nekatera pa so plod idej, načrtovanj in same realizacije. Človek kot psihosomatsko bitje je skupek misli, občutkov, telesa, lahko bi rekli, da nekako vibrira na različnih ravneh hkrati.

zakaj meditacija?Vsi smo podvrženi vplivom okolice, nekateri se odzivamo tako, drugi drugače. Obveznosti vsakdana se prepletajo z našimi načrti, enkrat smo polni elana, spet drugič smo na tleh. Zaradi obilice dražljajev, ki jih prejemamo iz svoje neposredne okolice, je naš um neprestano poplavljen z močnim miselnim tokom, ki ponavadi skače z enega predmeta na drugega. Ko je naš um prilepljen na predmet pozornosti, ki nas osrečuje, smo zadovoljni, ko se miselno zadržujemo na objektu, ki v nas ustvarja nelagodje, se počutimo neprijetno. Tako občutki, ki se nam porajajo, kakor tudi telesno počutje so rezultat miselne energije, ki se sprošča v nas. Isti prizor v naravi lahko vzbudi v nas vzhičenost ali pa nas pusti popolnoma hladne. Ker je slika narave ista, je očitno, da je naša naravnanost tista, ki dražljaje čutil obarva s pozitivnim oziroma negativnim predznakom. Ne glede na to, ali je predmet, ki okupira naše misli prijeten ali ne, smo ujetniki svojega miselnega toka. Občutek sreče, zadovoljstva je vsakemu posamezniku svojstven. Z aktivnim potovanjem v svojo notranjost lahko vsi odkrijemo izvir vseh naših občutij, se srečamo z rojstvom svojih misli. Globoko v nas ležijo odgovori na vsa vprašanja. Mir naše notranjosti je tisti, ki lahko preseže nihanja vsakodnevnih občutenj. Meditacija služi kot orodje, je metoda neposrednega uvida v dani trenutek. Z različnimi meditacijskimi tehnikami lahko potujemo različnim ciljem naproti. Povečana pozornost, polnejša zavest, usmerjenost na le en predmet, blaženost ali zavest Boga (Alaha, Krišne,Višje kozmične energije,... izbira imena Vseprežemajoče energije je prepuščena bralcu), so najbolj pogosti cilji meditacij. Meditacija nam ne glede na izbran cilj ponudi drugačen, bolj stvaren vpogled v svoje življenje.

Kaj je res?
Meditacija se močno razlikuje od relaksacije. Sproščanje je stanje, kjer se telo in um predata teži, se uskladita z dihom in dopustita, da napetosti zapuščajo telo. Globoka sprostitev ima veliko vrednost v regenerativni fazi, ko telo in um potrebujeta sveže gorivo za svoje delovanje. Meditacija pa je stanje, kjer je um v začetni fazi skoncentriran na en predmet opazovanja in tako ves čas aktiven, telo pa sproščeno iztegnjeno. Ko je naša koncentracija popolna, se aktivnost uma počasi preda občutku, ki nas polni. Ta intuitivna zaznava čutenja je iskrica, ki rojeva naše misli, vzrokuje dejanja. Dražljaji, ki prihajajo preko čutil do uma, sprožijo v nas miselno reakcijo, ki je pogojena z našimi preteklimi izkušnjami, z izkušnjami naših staršev ali skrbnikov, ki so nam določen vzorec delovanja nekako privzgojili in tako programirali našo podzavest.. Naš zavestni del skupaj z podzavestnimi izkušnjami presodi, kakšna reakcija je v danem trenutku prava. Saj poznate tisto o dveh možakih, ki sta vstopila v isto sobo, kjer je bil pes. Prvi je imel za seboj izkušnjo ugriza in se je psa prestašil, drugi pa je imel od malega predstavo, da so psi naši prijatelji in se ga je zato razveselil.
Z meditacijo presegamo svoje miselne omejitve podobno, kot z redno vadbo dvigujemo svoje telesne meje. Zavedanje postane bolj prisotno v naših vsakodnevnih življenjih. Ko prebudimo zavedanje, se naša vrednostna lestvica morda tudi spremeni, saj močneje čutimo, kaj je za nas resnično pomembno. Odkrijemo, da sreče ne moremo ne iskati ne najti izven sebe, saj je ključ vseh občutenj skrit v nas. Naš notranji svet je edino, kar je resnično naše.

Kako meditirati?-Meditiramo vedno v položaju, kjer je hrbtenica iztegnjena pravokotno na tla. Bolj gibki ali izkušeni praktikanti joge boste morda sedli v položaj lotusa ali popolnega položaja. Tisti, ki imate kakršnekoli telesne omejitve, težave z nogami, lahko sedete na rob stola, tako da je hrbtenica pokončna in iztegnjena proti stropu brez opore naslonjala. Če vam tudi ta položaj predstavlja preglavice, si med naslon stola in hrbet položite blazino.
-Ko tako poiščemo položaj, ki nam ustreza, zapremo oči in nekajkrat globoko izdihnemo in počasi vdihnemo. Postopoma umirimo ritem diha in pustimo telesu da diha, kakor si želi. Plitko, hitro, globoko...ni pomebno kako, le pozornost opazovanja ves čas zadržujemo na toku diha skozi nosnici ven in noter brez nadzora. Medtem, ko se misli pojavljajo na ekranu našega zavedanja, jih poskušamo preseči z neprestanim opazovanjem zraka, ki potuje v nas in iz nas. Če ugotovimo, da nas je odneslo, da misli begajo naokrog, se brez občutka krivde ali nezadovoljstva vrnemo na opazovanje toka diha.
-Hrbtenica naj bo res iztegnjena, prsni koš odprt, vrh glave nad anusom, sicer se bodo pojavljale bolečine v hrbtu. Prisotnost bolečine našo pozornost odvrača od našega predmeta opazovanja – dihanja, in nas s tem ovira na prvem koraku k meditaciji. Če bolečino zaznate, se nežno popravite (iztegnete hrbtenico v zrak, kakor da bi želeli z glavo podpreti strop, ne usločite preveč ledvenega dela hrbtenice), naredite globji izdih in se vrnite na opazovanje diha. Vse naj poteka kar se da umirjeno, delujte čim bolj skladno z občutkom, ki se z ritmičnim dihom že prebuja v vas.
-Pozornost zaprtih oči naj bo usmerjena v točko med obrvmi, kakor da bi gledali v oddaljene vrhove gora. Če se v očeh pojavi napetost, zrete previsoko. Tudi tu velja pravilo, da je meditativen položaj udoben, a aktiven. Ko so naše zaprte oči obrnjene navzdol, je to signal telesu, da se postopoma ugašamo in slej ko prej se pojavi spanec. Ko je pogled privzdignjen in navkljub zaprtim vekam usmerjen v daljavo, naš um ostaja v aktivni pripravljenosti.
-Tehnika opazovanja diha postopoma obrne naš um navznoter. Čutila sprejemajo vedno manj informacij zunanjega sveta, vsa pozornost je usmerjena v center našega zavedanja. Ko postanemo eno s svojim predmetom opazovanja, ritmom diha in se misli ne pojavljajo več kot moteč element, lahko odvržemo še zadnjo misel, ki nas preplavlja (tok diha) in se predamo občutku, ki nas polni. Ta občutek zgolj uživamo brez miselnega analiziranja, poskušamo ga razumeti na intuitivni ravni. V trenutku, ko zaznamo, da se je v naši glavi spet pojavila misel, se vrnemo na opazovanje toka diha. Ritem diha uporabimo kot pripomoček do odkrivanja občutka, ki presega našo dvojno naravo(neprestan boj med pozornostjo, obrnjeno navzven in resničnostjo, ki je znotraj).
-Ko želite meditacijo končati, se postopoma vrnete na opazovanje diha, ki ga spet poglobite. Začutite vsak vdih, vsak izdih. Zavedanje počasi obrnete navzven, začutite prostor, ki je okrog vas, zvoke, ki vas obdajajo, vonje, ki vas obkrožajo. Staknite obe roki pred prsnim košem in opazujte pretok energije med dlanema. Izdihnite in odprete oči. Ko se slika zjasni, ste tu in zdaj.

Koliko časa meditirati?Velik jogi Jogananda je dejal, da je veliko bolj modro meditirati kratek čas v veselem in udobnem stanju uma, kot pa naporno poskušati meditirati celo uro. Če je meditacija naporna, ni meditacija. Čas meditacije postopoma podaljšujte. Ko um začne tavati, se narahlo vrnete na predmet meditacije (v zgoraj opisanem primeru ritem diha) ali pa nežno zaključite z meditacijo. Najdite vsak dan nekaj časa, ga poklonite samemu sebi in si privoščite čudovito popotovanje nazaj k izviru, potovanje domov..

Zlata pravila meditacije:1. Meditacija je gibanje uma brez napora. Je dejanje, ki ga je potrebno izvesti brez napora telesa in uma.
2. V meditaciji mora biti pozornost usmerjena na um brez napetosti v umu.
3. Ni pomembno, kolikokrat um zatava med meditacijo, temveč kako na rahlo ga pripeljete nazaj na predmet meditacije.
4. Ni pomembno, kako dolgo meditirate, marveč kako globoko.

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

 -------------------------------------------------------------------------------------

 

ELEKTRIKA V ČLOVEKU?

Če bi človek deloval kakor robot z organskimi deli, bi s pomočjo medicine in rednimi servisi ljudje lahko živeli praktično neomejeno. A ne glede na čudovite dosežke medicine je življenjska doba ljudi pogojena s časom. Kaj je torej tisto, kar poganja človeka?
Si predstavljate bivanje brez električne napetosti? V stanovanju, v katerem je razpeljanih kar nekaj metrov kablov, po katerih teče električni tok, ki oskrbuje naš dom z toploto, svetlobo, zabavo v obliki različnih glasbenih predvajalnikov in televizije, hišnega računalnika in mogoče še česa, bi se življenje močno spremenilo brez elektrike. Pomislite na kuhinjo brez hladilnika, pomivalnega stroja, pečice...
Ne, ta članek ne bo govoril o energetskih virih, čeprav je marsikdo morda pomislil na to. Elektrika je le dobra primerjava in na njo se bomo še večkrat vrnili, medtem ko se bomo spustili v analizo človekovega bivanja na našem planetu.
Kaj poganja človeka?
Človek je sestavljen iz kosti, mišičja, maščobe, organov, ki skrbijo za to, da kri kroži po našem telesu, prebavnega trakta, kože in še bi lahko naštevali. Vendar pa je človeško bitje mnogo več kot le fizični mehanizem, sestavljen iz toliko in toliko delov, je mnogo več kot aparat. Vemo, da današnja medicina zmore presaditi srce, zamenjati žile, narediti zapletene operacije. Če bi človek deloval kakor robot z organskimi deli, bi s pomočjo medicine in rednimi servisi ljudje lahko živeli praktično neomejeno dolgo. A ne glede na čudovite dosežke medicine je življenjska doba ljudi precej omejena. Kaj je torej tisto, kar poganja človeka?
Ugotovili smo, da je človek brez nekega goriva, ki ga poganja in mu omogoča obstoj, podoben radiu brez električne napetosti. Enostavno ne dela. Ko električna naprava zaradi izpada napajanja ne deluje, je rešitev dokaj preprosta. Priključimo jo na alternativen vir napajanja in naprava zopet deluje. Kako zadostiti potrebi človeka po viru energije, kaj je tisto, kar kroži po človeku in skrbi, da le ta lahko opravlja vse svoje mehanske in umske naloge, kje je tista energija, ki nam omogoča sanjarjenja, ljubljenje, uživanje v teku?
Človek je energetsko bitje, brez energije ne deluje, je le kup organskih rezervnih delov, ki pa so brez energije hitro podvrženi razkrajanju. Energijo lahko preprosto imenujemo energija, kitajska tradicionalna medicina nam ponudi izraz chi (či), ajurveda in joga govorita o Prani kot osnovnem gibalu ne le posameznika, temveč celotnega univerzuma. Sama beseda niti ni pomembna, izberemo si tisto, ki nam je bližja zaradi našega kulturnega okolja, iz katerega izviramo.
Prana je torej za naše telo enako, kot za električno napravo elektrika. Brez nje ne delujemo. Kako si razložiti pojem Prane?
Prana je neopredeljena oblika energije vesolja, kozmična energija. Magnetizem je oblika Prane, gravitacija in elektrika tudi. Vse, kar se v vesolju giblje, je odraz Prane. Zaradi Prane piha veter, eksplodira zvezda, čaj je vroč in matematik misli. Živimo v morju Prane, ki nas obdaja v najrazličnejših oblikah, tudi vsako živo bitje je vrtinec Prane. Prana je v hrani, vodi, sončni svetlobi, vendar ni vitamin, ni mineral in ni toplota. Zrak, voda, živila, sončna svetloba prenašajo Prano, od katere je odvisno vse živalsko in rastlinsko življenje. Prana je naše gorivo.
Prana v okolju
Atmosfera vibrira od subtilne energije. Na količine Prane v ozračju vplivajo sezonske in zemljepisne razlike. Področja goste naseljenosti, velike onesnaženosti vsebujejo malo Prane. Veste kakšno je počutje v klimatiziranem prostoru? Res vam ni vroče, ste pa po osmih urah službe izčrpani, ker je telo v ozračju brez negativnih ionov v stanju črpanja zalog Prane, ki jo imate. Po drugi strani se pa vsi dobro zavedamo počutja, ki nas prelije ob morski obali, na vrhu gore, v iglastem gozdu...Gre za okolja, ki imajo različen potencial Prane.
Zemlja je skupaj z ozračjem naelektrena krogla, njena napetost pa se z višino precej spreminja. Koncentracija negativnih ionov (ion je atom z električnim nabojem) je v onesnaženih in gosto naseljenih predelih manjša kakor v naravi, na njo pa vpliva tudi električni potencial zemlje. Glede na razlike v potencialu lahko podnebje razdelimo na štiri poglavitne vrste.
1. Področje velike klime(velikost električnega poteciala nad 100 voltov na meter) so razsežne planote, kjer veter brije preko njih in kjer uspevajo v glavnem iglavci. Isto področje je v gorah.
2. Področja srednje klime(30-100V/m) so bolje zaščitena pred vetrom, ob skalnih gorah, dolinah, blizu gozdov, v zalivih obal.
3. Področja male klime(pod 30 V/m) so globoke doline, področja zajezenih rek, veliko je resja in grmičevja, rastlinje je bogato...
4. Področja brez klime ni potrebno pretirano opisovati, saj nam je vsem dobro poznano. Podnebje stanovanjskih prostorov je skoraj brez električnega potenciala. Za človeka, ki prebiva v področju brez klime (beri meščan), bi bilo idealno, da bi se večkrat odpravil na področja, kjer je velika klima in tako pomagal napolniti svoje baterije.
Prana, ki je torej gibalo vsega, je različno močno skoncentrirana na različnih predelih. Vendar ni le naša mikro lokacija tista, ki skrbi za nivo Prane v organizmu. Vsi poznate ljudi, ki kipijo od energije in njihovo popolno nasprotje, ljudi, ki se tekom dneva prekladajo iz enega konca na drugega ne vedoč, kaj bi s seboj. Tako različne ljudi lahko srečamo na istih klimatskih področjih, tako da očitno ni le Prana okolja tista, ki vpliva na naš oseben potencial Prane. Prano absorbiramo skozi različne organe našega telesa. Poglavitnejši so nos, jezik, pljuča in koža. Obleka iz naravnih materialov, ki diha (ali še bolje- čim manj obleke), naše telo polni s prano iz ozračja, sončni žarki so prav tako vir energije (izogibajte se opeklin), ki nas polni.
Moč hrane
Hrana vsebuje Prano in dokler v naših ustih še zaznamo ukus, se telo preko jezika polni z njo. Hrana, ki jo zmečemo vase sicer oskrbi naše telo z nekaj malega energije, veste pa, da hiter način prehranjevanja brez zvečenja in preveliki odmerki hrane povzročijo utrujenost celotnega organizma. Prebava je naslednjih nekaj ur močno obremenjena z razkrajanjem neprežvečenih kosov hrane in ker je človek seštevek več pojavnih oblik Prane, je logično, da je med povečano prebavo celoten energetski potencial manjši. Ko pojemo manjši zalogaj hrane, se skoraj v trenutku počutimo prerojene (pomislite na občutek lakote in prvega grižljaja, s katerim se potešite), čeprav bi se s fiziološkega vidika nivo energije dvignil šele čez nekaj ur, ko bi se hrana prebavila.
Zrak je naša poglavitna hrana. Brez hrane preživimo štirideset dni in več, brez vode kakšen teden, a brez zraka smo že v nekaj minutah preteklost. Nos nam preko prijetnih vonjav sporoča, da je primerno globoko zadihati, ker se bomo tako napolnili s kvalitetno Prano (vonj umetnih dišav, parfumov in podobno je tu izvzet), nasprotno pa nam neprijetne vonjave v telesu sprožajo različne mehanizme Vonjave so poglaviten element rastlinskega življenja (opraševanje).
Kaj je torej tisto, ki določa naš pranični potencial? Človek kot energetsko bitje je seštevek različnih oblik energije. Videli smo, kako okolje in hrana različno vplivata na naš potencial, ki ga lahko merimo s počutjem. Smo seštevek nekega praničnega potenciala, ki nam je bil naklonjen ob rojstvu, prane, ki jo pridobimo iz hrane, zraka in okolice. Tudi medsebojni odnosi so tisti, ki vplivajo na naš energetski potencial.
Energija, ki nas je prežela ob rojstvu je omejena in z različnimi stili življenja jo hitreje ali počasneje izgubljamo. Droge, alkohol, premalo spanja, neaktivnost nam kradejo energijo in s tem znižujejo nivo Prane, ki nekako določa čas našega bivanja. Če skrbimo za to, da se naš energetski potencial neprestano obnavlja in polni s svežo Prano, bo naše življenje kvalitetnejše z gledišča, kaj in koliko časa bomo lahko dejavni na tistih področjih, ki nas veselijo. Vse, kar počnemo z ljubeznijo, z veseljem, tudi polni naše rezervoarje Prane.

Viri:Andre Van Lysebeth, Pranajama- dinamika dihanja
Richard Rosen, Pranayama beyond the fundamentals
http://www.jogado.com/

Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/

-------------------------------------------------------------------------------------

DIHAM, TOREJ SEM...

Brez hrane lahko človeško telo preživi štirideset in več dni, brez vode kakšen teden. A brez zraka postanemo preteklost že v nekaj minutah...Kaj je dihanje?
Dihanje se ves čas dogaja v našem telesu. Pri omembi besede dihanje najprej pomislimo na vdih in izdih. Seveda je to ena od komponent našega dihanja. A dihanje je mnogo več kot to.
Celo naše telo diha. Celično dihanje je izmenjava plinov v vseh kotičkih našega telesa, vsak atom našega bitja diha skupaj z nami. Brez kisika, ki se v pljučih naloži na našo kri in tako oskrbi celoten organizem s potrebno energijo, ni življenja. Lahko bi rekli, da je zrak in tisto kar je v njem, naša najmočnejša vez z življenjem.
Dihanje je proces, ki hkrati poteka na zavedni in nezavedni ravni. Če o dihanju ne razmišljamo, sam proces vdihov in izdihov še vedno teče in dihalni aparat poskrbi za to, da je naše telo oskrbljeno s potrebnimi količinami kisika za naše življenje. Kadarkoli pa se zavemo samega diha, ki nas polni, imamo moč ta trenuten ritem vdihov in izdihov spremeniti. Lahko zadržimo dih, globoko vdihnemo ali izdihnemo, žačnemo dihati hitro in sunkovito...

Ritem življenjaZakaj bi želeli spremeniti tok diha, ki ga je telo ubral sam od sebe? Telo deluje na način, kjer neprestano skrbi za to, da vse funkcije organizma delujejo. Naravnan je predvsem samoohranitveno in tako vsi procesi, ki se dogajajo znotraj našega materialnega telesa, iščejo neko razmerje, ki je najmanj obremenjujoče. Vsi vemo, da je rekreacija in športna aktivnost zdrava. A vendar je ničkolikokrat potrebno telo prisiliti, da se premakne iz mirujočega položaja na kavču in se odpravi na kratek sprehod. Um je tisti, ki izda povelje po gibanju in telo mu sledi. Dognanja raziskav pokažejo, da je gibanje ključnega pomena za zdravo življenje in kvalitetno staranje, a vendar se naše telo nagiba k ne-delu. V gibanje ga moramo skoraj prisiliti.
Z dihanjem je podobno. Ko naše misli potujejo naokrog in se ukvarjajo z raznimi izzivi, je tok diha plitek. Podobno kakor pri gibanju se telo tudi pri dihu naravna na funkcijo počitka, samoohranitve. Dihamo le toliko, kolikor je potrebno za naš obstoj. Samo naša volja je tista, ki lahko ritem diha spremeni, vdih in izdih se poglobita, telo tako bolje oskrbimo s kisikom in aktivnosti, ki so pred nami, niso več tako zahtevne. Utrujenost čudežno izgine, ko si privoščimo nekaj globokih ritmov diha in pripravljeni smo na novo delovanje.
Dihanje je neposredno povezano s srčnim utripom. Človek, ki na minuto vdihne približno osemnajskrat(18) ima srčni utrip okoli dvainsedemdeset(72) udarcev na minuto. Raziskave so pokazale da srce udari štirikrat v času ritma enega vdiha in izdiha. S kontrolo diha lahko posredno vplivamo tudi na srčni ritem. Živali, ki imajo počasnejši ritem utripanja srca, živijo dlje kakor tiste, ki jim srce bije hitreje in enako velja tudi za človeka. Stresne situacije, kjer dih postane plitek, hiter in neenakomeren, pospešijo tudi naš utrip srca. Ko smo mirni, je tak tudi naš dih.
Miren dih je umirjen um.
V času, ko nas okolica neprestano obstreljuje s svežimi informacijami, potrošimo ogromno energije že za to, da ločimo koristne od nepotrebnih. Neprestano smo izpostavljeni dražljajem, ki našo pozornost obračajo navzven. Stres je danes reden spremljevalec večine ljudi, ki nenehoma hite iz enega opravila na drugega, tudi sprostitvene dejavnost so postale obveza, nekaj, kar mora biti prisotno v našem življenju, da zadostimo zahtevam družbe po »zdravem« posamezniku, ki le kot tak sodi vanjo. Vse, kar se v šablono ne vklaplja, družba postavlja na stran. A vse to zahteva davek. Zdrav je le tisti posameznik, ki mu uspe poiskati primerno ravnotežje med delom, zabavo, rekreacijo, hobiji in vsem, kar tako ali drugače vklopi v svoje življenje. Prevelika stremenja nas vodijo k depresijam, stalni utrujenosti, nejevolji in razdražljivosti. A dih je tisti, ki lahko v naše življenje ponovno vnese mir.

Naslednje tehnike diha so preproste in primerne za vsakogar. Nekatere nas bodo umirile, nekatere nam pomagajo vzdrževati večjo mero koncentracije, z dihom se lahko v vročih dneh tudi hladimo in v mrzlih grejemo... Preponsko dihanje naj bo osnova, na kateri gradimo. Ko ga osvojite, se lotite še ostalih tehnik. Vadite minimalno tri minute, lahko pa tudi dalj, zgornje omejitve ni. Tehnike lahko uporabljate kjerkoli, med sestankom, pred izpitom, pred spanjem ali zjutraj. Preverite njihov učinek in prednosti nadzora diha se vam bodo razkrile praktično takoj.
Pomemben element dihanja je tudi naša pozornost. Č e ugotovimo, da le ta skače v preteklost ali prihodnost in se ne ukvarja z našim trenutnim početjem, dihanjem, bo rezultat manj celovit. Sledimo toku zraka, ki nas polni s svojo zavestjo in vedimo, da nas vsak vdih napolne s svežo energijo. Vsak izdih odnese napetosti telesa in uma stran od nas. Predajmo se ritmu, ki nas povezuje z življenjem!
Preponsko dihanjeKako torej pravilno dihati?
Poskrbimo, da je hrbtenica vzravnana. Idealno vadimo sede, lahko pa tudi stoje ali celo leže. Dihamo skozi nos. Vdih se začne tako, da se v telesu sprosti trebušna prepona, kar bi po domače pomenilo, da sprostimo trebuh in poizkusimo vdihniti čimbolj vanj. Ko začutimo, da je zrak napolnil trebuh, nadaljujemo z vdihom v srednji del pljuč, kar se na našem telesu odrazi tako, da se nam začne širiti prsni koš. Vdih potem končamo z vdihom v zgornji del pljuč, kar na telesu opazimo kot dvig ključnice.
Izdih pa naj poteka v obratnem teku. Najprej iztisnemo zrak iz zgornjega, potem srednjega in na koncu iz spodnjega dela pljuč. Če bi med izdihom opazovali naše telo, bi se najprej spustila ključnica, potem bi začele upadati prsi in nazadnje bi se trebuh začel krčiti navznoter. Dih naj poteka mirno in brez napetosti! Krčevitost, ki se pojavi, če ne spoštujemo lastnih omejitev, je signal, da preveč stremimo k počasnemu dihu. Vdih in izdih naj tečeta enakomerno, začutiti moramo, kako se telo postopoma polni od spodaj navzgor, med izdihom smo pozorni, da zrak brez napetosti zapušča naše telo od zgoraj navzdol.
Lunin dihRazum je preko celega dne izpostavljen različnim dražljajem. Ko želimo umiriti in uravnati procese v telesu, je lunin dih izredno učinkovit.
Sedemo vzravnano in desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Zamašimo desno nosnico s palcem in opazujemo, kako vdih polni naše telo skozi levo. Opazujemo, kako se najprej napolni spodnji del pljuč(trebuh izstopi), potem srednji in na kocu se ključnici privzdigneta.. Ko se naša pljuča popolnoma napolnejo, za trenutek zamašimo obe nosnici, sprostimo drugo in sledi izdih skozi desno nosnico. Opazujemo praznjenje pljuč od zgoraj navzdol skozi desno nosnico. Na koncu izdiha se trebuh pomakne navznoter, proti hrbtenici. Dihamo mirno in sproščeno, krčevitost ne sodi v umirjeno telo. Vsi vdihi potekajo skozi levo nosnico noter, izdihi skozi desno ven. Ponovimo vsaj devet ciklov.
Sončev dihLunin dih je naš um in telo umiril, sončev dih pa pospeši celično dihanje, nas poživi in pripravi na nove izzive, ki so pred nami.
Sedemo v zravnan položaj, telo naj bo sproščeno. Desno roko s kazalcem in sredincem nastavimo na točko med obrvmi. Naredimo dolg, globok izdih skozi obe nosnici. Sledi poln vdih (trebuh, rebra, ključnice) skozi desno nosnico. Ko se pljuča popolnoma napolnjejo, za trenutek zamašimo obe nosnici in sledi izdih skozi levo. Tok zraka naj bo enakomiren, ko je izdih končan, za trenutek zamašimo obe nosnici in sprostimo desno. Sledi vdih na desni. Ne pozabimo na miren tok diha in sproščeno telo, iščemo občutek brez napetosti. Vsi vdihi tečejo po desni nosnici navznoter, po levi izdihujemo.
Dih energije
Ko imamo veliko potrebo po energiji, med samo aktivnostjo ali tik pred njo, je preprosta tehnika diha, ki nas napolni le v nekaj trenutkih, še kako dobrodošla.
Silovito vdihnemo skozi obe nosnici z dvema vdihoma, drugi je malenkost daljši od prvega. Poskrbimo, da smo vdihnili toliko zraka, kot ga lahko. Sledi močan dvojni izdih skozi usta. Vdih in izdih sta glasna, pri izdihu ustvarimo zvok, kot bi izdihnili HA- HA. Ponovimo šestkrat, po želji tudi večkrat.


Avtor članka:
Robert Honn, RYT,
http://www.jogado.com/